nedelja, 16. junij 2013

Kilogrami


Sovražnik žensk in mamic po vsem svetu, vse pogosteje pa tudi sovražnik moških, ki dajo vedno več na lep izgled, pa čeprav tega ne priznajo....kilogrami odvečne telesne teže.....hujšanje je bilo pred leti nekaj, kar si prikril, nato je postalo projekt, kasneje boj, bitka in vojna, danes pa je to večinoma biznis. In to uspešen posel, ki kuje lepe denarce na majhni samozavesti prebivalcev pod Alpami.

Mislim, da v času med in po nosečnosti sodi vprašanje o pridobljenih in izgubljenih kilogramih kar na prvo mesto. Zanimivo, ne?! Ljudi ne zanima, kaj je pokazala morfologija, ne zanima jih kolikokrat greš "scat" ponoči, ne zanima jih to, da si sredi zime v "japonkah", niti to, da od bolečin po porodu ne moreš sedet....ne!...To vendar mine....toda, da postaneš "bajsa"...ne, raje brez otrok!...GROZA!
Noseča cca 5 mesecev

Sama se med nosečnostjo in tudi po porodu nisem ukvarjala s kilogrami niti najmanj, mislim, da je bilo to edino obdobje v življenju, ko me ni skrbelo, kaj bi pokazala tehtnica. Če bi jo imela. Ja, moj boj je šel celo tako daleč, da sem sovražnika eliminirala. Prve mesece nosečnosti itak nisem jedla nič, ker je imelo vse okus po zanič stari plastiki, tisti, ki smo jo žvečili kot otroci (Upam, da nisem edina....). Potem sem pa morala lovit kilograme in na dan poroda sem bila 8 kil v plusu, dan po porodu pa 3 v minusu. Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak vem pa to, da so une 3 kile minusa zdržale kakih 14 dni in nato, čisto kmalu zatem, ko je mama spet prišla na stare tire, je bila bitka spet tu! Še ena več!

Moja vojna s kilogrami traja že zelo dolgo. Tam nekje koncem osnovne šole sem postavila prve okope in fronta je bila tu. Najbrž je vojna doživljenska, bitke so pa "hvala bogu" vedno redkejše. V zadnjih letih smo s kilogrami celo podpisali premirje in moram reči, da kljub občasni napetosti in rožljanju z orožjem, kar gre...

Pol leta po porodu
In drage ženske....bilanca je zelo preprosta...kar poješ preveč in ne porabiš, gre v "špeh"...ja, eni vse porabijo, tone čokolade pretopijo v ležanje na kavču...ne vem....do mene narava ni bila tako milostna, me pač preganja po hribih in dolinah in ne spomnim se, kdaj sem si dovolila zadnjo čokolado, zato pa si dovolim druge stvari, ki jih imam raje...pa mi je na konec koncev tako prav všeč! Po meri zame.

1.5.2013
Življenje ni vojna, je harmonija! Harmonija na okopih. Niso krive nosečnosti, niti otroci, tudi kilogrami ne pridejo sami od sebe, temveč jih same potisnemo v usta!

petek, 7. junij 2013

Možgani

Nedelja zjutraj. Zunaj lije kot iz škafa. Dan za izležavanje. Toda ne, če si mama. Ležim v postelji in sanjam z odprtimi očmi. Za paradano pa se dogaja živahna debata in živžav na previjalni mizi in kahlici. Iz sanjskega izleta me prikliče glasen: "MAMA!"

Ene trikrat se naredim gluho, vendar brez uspeha. Mali vztraja. Ko se oglasim, sledi vprašanje: "Kaj delaš?" Na kar odgovorim: "Pogovarjam se z možgani." Napaka.

Škrat še enkrat vpraša očka: "Kaj dela mama?" On mu še enkrat ponovi moj odgovor. In se začne: "Kaj je to? Kdo je tam z mamo? Kaj delajo možgani?" Mož se nekaj časa trudi in potem zaključi...."To ti razložim, ko boš večji ali pa vprašaj mamo!" Kaj mislite, katero možnost je izbral?

Kako dvoletniku razložiti vse o možganih? Težko. Vendar se da, če se hoče in na koncu sva bila oba zadovoljna.
Kaj je to "možgani"? Možgani so del našega telesa. Skriti so v glavici, ker so zgubani in grdi, zato jih ne vidimo. Ima jih čisto vsak človek, ti, mamica, očka, majhni, veliki, otroci, odrasli...čeprav se nam včasih zdi drugače.(Tisti, ki me poznate, veste, da gre delček moje ironije vedno v kontekst....)
Kaj delajo? Razmišljajo, govorijo, premikajo rokice, nogice, jokajo, se veselijo za nas. So nekakšen šef našega telesa. Naša želja je za možgane ukaz.

Ne vem, koliko je razumel. To bo pokazal čas. Je pa bil vidno zadovoljen, ker je odkril še eno novo besedo več. Je pa zanimivo, kako nas med šolanjem naredijo "pametnjakoviče" in se zelo težko izražamo preprosto, brez besed kot so funkcija, operacija, organizem.....Kaj vse izgubimo z leti!?!....Le kje ostaneta preprostost in pristna radovednost?!....Kaj se zgodi z našimi možgani?!...Pranje, seveda!