Mesto

Preselili smo se v mesto. Iz vasice, kjer te vsa vas obišče za pusta, kjer ti župnik na Silvestrov večer prinese koledar, kjer ima soseda preveč pora zase. Ja, preselili smo se v mesto. Množica vsekakor prinese mnogo prednosti....internet ne šteka, do službe se lahko sprehodim peš, ni potrebe po planiranju jedilnika za teden vnaprej....Masa prinese prednosti, izgubi pa posameznika.

Preselili smo se v mesto. In sicer v sosesko, ki ima posebne značilnosti. Vsako mesto ima pač svoje Fužine. In še korak naprej, mi mejimo na te Fužine, ki so vsaj koherentne, če ne drugega. Tukaj pa smo nekje vmes, med elito in Bronxom. V bloku. Med ljudmi, ki so živeli sanje velike vile čez pol Semedele z osmimi kopalnicami in olimpijskim bazenom, priplezali pa samo do bloka na pragu Markovca. In sedaj kompenzirajo svoj kredit. Da ne bo pomote, bloki so na prečudoviti lokaciji in stanovanja v njih  daleč od poceni. Nekateri svoje neuresničene sanje utapljajo v alkoholu, soseda je kronično jezna na ves svet in se pogovarja (zelo na glas) sama s seboj, nekateri vzamejo še en kredit in si kupijo najnovejšega Audija (Uresničijo mobilne sanje, ki dobijo prvo prasko od zavistnih sosedov prvo noč. Dobro, da so na kredit in potemtakem komplet zavarovani.), nekateri si lastijo ne samo parcelo okoli bloka, ampak tudi pločnik in cesto in so na njo celo čustveno navezani (Že res, da nima olimpijskega bazena, ima pa cesto....waw!).

In potem take ljudi srečujem vsakodnevno oz bolj ob jutrih, ko sprehajam psa. Ko normalni prebivalci odidejo v službe ali vsaj zbežijo v najbližji nakupovalni center, skočijo na cesto zafrustriranci. Včeraj sem srečala moškega v poznih petdesetih s kolesom, vidno opitega (okoli devetih zjutraj). Ko je ugotovil, da sem poročena in imam otroke, je sklenil, da ne bo nič iz tega. (Ne vem, ali je iskal ženo, ali kaj?!). Danes je ustavila gospa z Audijem kar sredi ceste, uletela ven in me nadrla, da po njenem pločniku(!) že ne bom sprehajala psov in mi zagrozila, da me bo prijavila (Le komu?!). Ko pa sem ji odvrnila, da naj me kar prijavi in dodala, da je problem samo v njeni glavi je oddirjala, parkirala na bližnjem parkirišču in mi sledila do bloka. Počutila sem se kot v ameriškem filmu, ko sem krožila po soseki in poskrbela, da ni doživela te sreče in videla našega vhoda v blok.

Ja, preselili smo se v mesto. Kjer je množica, štrlijo ven egocentriki in odvisneži. Vendar le zato, ker jim sami to dovolimo. Večina je čisto uredu ljudi, ki živijo normalno življenje, hodijo v službe in ne sanjajo o olimpijskih bazenih.
In čisto vsakič, ko se sprehodim do prijateljice, ki živi v "Bronxu" par blokov naprej in skupaj pijeva kavo, mi je všeč, da sem tu, kjer sem.