Včeraj smo imeli na kosilu zelo zanimivo druščino...Giorgiota in Giorgico, ter njuna otroka Limpija in Evo....Giorgio ne je juhe, Eva je še majhna in je samo juho z malo več paštice....in ravno, ko smo se hoteli usesti za mizo, je klical Pino in sporočil, da pri njemu gori in Giorgio je, seveda, kot dober prijatelj, reševalec, voznik helikopterja in heroj, takoj odhitel Pinu na pomoč...
Zanimivo je v druščini namišljenih prijateljev....svoje prijateljice Nadje se še živo spomnim, spomnim se najinih pogovorov in nikoli nisem točno vedela kam in kdaj je pravzaprav odšla...nekega dne je ni bilo več in konec....nikoli pa nisem imela tako razdelanih namišljenih prijateljev, kot jih ima moj mali škrat...moja Nadja je bila punca, stara kakih 14 ali 15 let in bila je bolj za pogovore na samem...
Sedaj pa živimo ob zgodbah o Giorgiotu, ki je protagonist, glavna zvezda, po poklicu mehanik, pogosto menja službe, od vseh možnih služb ima najraje dve...popravlja kompresorje in vozi bager na smetišču...v prostem času vozi reševalni helikopter, pogosto se tudi njemu dogajajo nesreče, pade v kanalizacijo ali kaj zagori. Poročen je z Giorgico, ima dva otroka, starejšega Limpija in malo Evo, ki je še v vozičku. Njegova družina se, zelo podobno naši, pogosto seli. Giorgio ima najboljšega prijatelja in sodelavca Pinota, ki se mu nesreče dogajajo še pogosteje in nato herojsko pride Georgio in reši situacijo.
Včasih kar težko verjamem in dojamem, da ima mali triletnik tako razdelano zgodbo in posledično Giorgio tako pestro življenje. Me pa prav nič ne moti, ker je v njegovi družbi zabavno in se njemu, njegovi družini in Pinotu velikokrat nasmejemo in mislim,da ga bom nekega dne, ko ga ne bo več, pogrešala.
