Pot domov

Noro, vsakič se čudim sama sebi, kako zmorem še en papir, enega malega pacienta, eno uro tekanja za malim na igrišču ali eno uro računalnika....pa vedno nekako gre, no, vsaj do zdaj je še vsakič šlo...

Nikoli do sedaj pa se še nisem usedla in si resnično priznala uspeha, majhnega ali velikega, vedno vidim le ogromen zalogaj dela, ki me čaka na novem koraku, vedno voham nove izzive in me vabijo nove poti...kar na nek način sploh ni slabo     ampak danes ga bom delila z vami....z dragim sva namreč pred nekaj dnevi v roke prejela ključ!

Da, ključ od vrat....najine (ter od banke, ampak tega ne omenim nikoli več) hiše! Od malega sem si predstavljala kakšen je občutek, ko prvič stopiš v svojo hišo in sanjala, kako mora biti to prav gotovo poseben trenutek...pa pravzaprav sploh ni...dom naredijo ljudje in tako srčno upam, da bomo kmalu imeli čisto pravi in naš DOM!

V mojih otroških sanjah ni bilo toliko vlage, hiša je bila novejšega datuma, stene so bile bolj bele, stropovi nižji in po kleti niso letali netopirji...pa vendar ne bi danes ničesar zamenjala za kaj novejšega in boljšega, čeprav se zavedam, da nas čaka dolga pot, je občutek fantastičen, ker vem, da odhajamo domov.... Poti domov so pa zmeraj dolge in posebne...