Poplave

Danes popoldne sva z malim, medtem ko sva čakala, da se tati vrne od popoldanskih nadur nazaj v najino družbo, zlagala oblekice in potrebščine, ki jih je Miškulin prerasel, odrabil ali jih preprosto ne potrebuje več. Zlagala sva jih v torbo za družino v Bosni, ki se trenutno bori z vodo in rešuje gola življenja, material pa tone na dnu...trenutno ni pomemben...Ljudi, ki so se komaj sestavili, ki se jim niti sanja ne, kje vse so še zakopane mine, ki odplačujejo vojne dolgove nič krivi, le na napačnem kraju so bili ob napačnem trenutku...da, te ljudi je sedaj zalila še voda in odplaknila s sabo upanje....toda jaz verjamem vanje in v njihovo moč, verjamem v to, da ni poplave, ki bi lahko ugasnila plamen v balkanskem srcu...

In malega triletnika je seveda zanimalo zakaj zlagam njegove strani v torbo, potem ga je zanimalo, kaj je poplava, zakaj se je zgodila, kaj vse jim je odneslo...1001 vprašanje... celo to, če jim je odneslo tudi straniščno školjko (WTF?!)....na nekatera sem vedela odgovore na druga pač ne...včasih me je to grizlo, sedaj me ne grize več....med odmori je vztrajno nosil različne igrače in govoril, da bo to tudi poslal fantkom, ker jim je tudi igrače odnesla voda...o, kako iskreno in nesebično je otroško srce... še nekaj vprašanj...potem se je malo zamislil in vprašal: "Mama, kaj kopalk ne bomo dali?" Pa sem odgovorila: " Letos bodo imeli veliko dela s čiščenjem po poplavah in gotovo ne bodo šli na dopust...." On pa zamišljeno: " Kaj nisi rekla, da imajo veliko vodice?!" Oh, ta iskrena otroška usta!