Prepuščeni

Vem, da mogoče s takimi posti utrujam....vendar s trenutkom, ko delim z vami, se moja utrujenost razlije kakor Soča v morje.

Danes sem bila na obisku pri prijateljici, ki se bojuje z "zahrbtno boleznijo"...joj, kako mi gre na živce ta besedna zveza, kot da bi imel za hrbtom nekoga z mačeto ali pa še bolje, nekoga, ki bi te posipal s pantakanom, vsak dan malo, ne preveč, da ga vsak slučaj ne pogruntaš...grozno!...bolezen in besedna zveza.

Zelo težko je gledati nekoga, ki ti je ljub, kako se bori z mlini na veter, še težje je spoznati, da se je predal...in danes so mi vso pot nazaj proti domu polzele solze po licih...a najtežje je spoznanje, da na koncu vsi ostanemo sami, zaprti v svoje krhke lupinice...edina družba nam je glas komentatorja s TV-ja ali, če imamo srečo, dobra knjiga... Kam se izgubijo vse besede ljubezni? Če že ljubezen spolzi med prsti....mater, res ne premoremo niti kanca spoštovanja do let, ki smo si jih podelili z nekom?!

Vsak dan gledam osivele in zapuščene ljudi na invalidskih vozičkih, ki po kotih čakajo, da se jih usmili reševalec, preden bo čas za nov čik...Nam res na koncu ostane, da smo prepuščeni na milost in nemilost?! Je res življenje tako kruto, da nas stiska do onemoglosti in ko ne moremo več zbežati, se preprosto sami ujamemo v kot in ugasnemo?! Grozno.