Ta čas

Obožujem ta čas. Čas, ko pomlad visi na nitki in se staplja v poletje. Obožujem toploto, ki mi pogreje od zime otrple kosti, obožujem trave, ki valovijo v lahnem vetru. Škoda, ker mi moje vsakdanje poti vzamejo preveč časa in potem štejem trenutke, ki jih lahko preživim na podstrešju med pladnji sušečih zelišč ali v družbi psov in travnikov polnih ivanjščic.
Narava je v tem trenutku res radodarna. Da nam vse, kar nam je vzela čez zimo. Prazne posode s čajem se ponovno polnijo, prazni kozarci čakajo na novo marmelado, poleg so že polne steklenice sladkega sirupa, paradižniki bodo kmalu pričeli dobivati barvo, za ušesa si v rezervo dajemo sladke češnje.
Narava je v tem trenutku popolna. Vitalna, mlada, polna moči in zanosa, na vrhuncu moči, da nam da in počasi ponovno zaspi. Tega časa resnično nikomur ne dam, moja pot se zelo verjetno ne bo končala v maju ali juniju. Prelepo je, da bil lahko razmišljal o slovesu.