Sirija

Postalo me je strah...strah nove generacije, strah nas samih in tega, kar delamo lastnim otrokom. Vedno sem verjela, da se da drugače, sedaj verjamem malo manj, ker si sam v boju s celotno družbo (skoraj) nemočen. Tok obrne lastne otroke proti tebi. In vendar je situacija v nas in Svetu staršem dala zavedanje, da se stvari ne obračajo v pravo smer. Upanje, da je to zavedanje prišlo dovolj zgodaj, da ga bomo lahko otrokom zlili v glavo in spremenili tok tako, da se ne bomo utopili med svojimi, še vedno ostaja.

Postalo me je strah, ko sem videla malega z majhnimi stekleničkami obešenimi za pasom in vodno pištolo v roki...igrače z motivi orožja so pri nas prepovedane...in ko sem ga vprašala kaj počne me je pogledal in rekel: "Igram se Sirijo!" Led mi je spolzel preko hrbta!

Kaj smo naredili lastnim otrokom?! V kakšen Svet jih pošiljamo?! Nekaj dni sem razmišljala, kaj sem naredila narobe oziroma kako sem lahko dopustila, da petletnik pride do informacij, ki niso primerne zanj. Vendar je preprosto nemogoče preprečiti tok novic, nemogoče je zaustaviti svet, boljše je, da otrokom stvari pojasnimo in razložimo, tako kot je, čeprav se nam zdi mogoče prezgodaj, ampak naši otroci so rojeni v drugačen svet, kot smo bili mi....veliko bolj hiter, drzen, umazan, krut in napreden. Prisiljeni bodo prej odrasti, se prej spopasti in ločiti kruh od kamna, zrno od plevela in dober namen od slabega.

Zato sem ga trdno prijela, da sem mu dala občutek varnosti in rekla: "V Siriji ni igre, ljubi moj! Otroci, mamice in tatiji umirajo, zato ker nekateri mislijo, da se lahko igrajo z njihovimi življenji...ni vode, ni hrane, ni igrač za te otroke...le mraz in streli kalašnikov! Svit, to ni Svet, ki bi si ga želel v svoji igri, sploh pa ne v svojem življenju!" Upam, da je razumel vsaj del...