Kruh

Ne, da ne bi znala, ampak v pomanjkanju volje, časa in pozornosti nisem nikoli pripisovala velike vrednosti doma pečenemu hlebcu. Pa tudi, če sem se lotila, se mi je zdelo, da ni tak kot bi želela, da je...enako plehek, z enakim okusom po kvasu, kot tisti iz trgovine in enako suh po dnevu in pol...in potem sem odkrila Klemna Koširja. Njegovo ljubezen...Kruh z veliko začetnico...Njegov vsakdanji.
Čas, domača moka, ljubezen, malo kvasa, spet veliko časa, voda iz domače štirne, delovne kvasovke in pridne roke...in je nastal...brez velikih skrivnosti,pravzaprav zelo preprost, a božanskega okusa, s "feto" pršuta neponovljiv...
Še krušno peč moramo usposobiti in bo popoln... danes, ko sem z roko na gumbu lovila dimnikarja in mu razlagala o naši krušni peči, sem v ustih že čutila okus svežega, domačega, mojega kruha... Popolno preprostega. Vsakdanjega.