sreda, 17. februar 2016

Hrana

Vsekakor je pomemben del našega življenja...prepomemben, da se ne bi ukvarjali z njo, toda tudi preveč ukvarjanja pomeni težavo...zopet je najbolje nekje na sredini...kot vedno.

Ne, ne uvrščam se med vegane, niti med vegetarijance, še manj med makrobiotike ali presnojedce...niti ne vem točno za pomen vseh izrazov, ki opredeljujejo ljudi glede na to, kaj jejo in česa ne...nimam časa za to...raje se posvečam temu, da so stvari, ki jih damo v usta čimbolj zdrave, domače, doma skuhane in če se le da, tudi pridelane... in temu, da se čimmanj hrane zavrže...ne samo, da je draga, veliko ljudi na račun zavržene hrane mastno služi, čeprav je več kot pol sveta lačnega... kot je moderno: za denar ni vesti, so le trupla, ki ostajajo za polnim bančnim računom... pa vendar bi se lahko opredelila...sem "freelander", kot me je že v srednješolskih letih poimenoval kolega...


Zelo rada kuham in posvečam svoj čas hrani...škoda, ker ga imam malo...rada tudi dobro jem, sploh če nekdo drug pripravi okusen obrok...svoja otroka bi rada naučila samo eno preprosto stvar, da je hrana ljubezen, če se ji posvečaš in jo neguješ, ti veliko vrne, v nasprotnem primeru te uniči...da zavržena ljubezen pomeni ugaslo srce in da tortica ali hamburger ne pomenita konca ljubečega zakona...samo to...odločala se bosta pa sama... 

nedelja, 7. februar 2016

Ali je mogoče utruditi petletnika?

Znanstveni poskus: Ali lahko utrudimo petletnika?
Namen poskusa: Ugotoviti ali lahko in kako utruditi petletnika.
Hipoteza: Utruditi petletnika je nemogoče.

Uvod: Glede na to, da mali kljub vsakodnevnemu prebujanju ob 5.00, preživljanju dopoldnevov v vrtcu in popoldnevov na vaškem igrišču, ob 21.00 še vedno oponaša Petra Prevca na kavču, sem se odločila, da med smučarskimi počitnicami v Kranjski Gori izvedem poskus. Ugotoviti sem želela, ali lahko petletnika utrudita dva odrasla. Kako in kdaj? Mali si je tokrat prvič nataknil smuči, opazovala sem ga ob vznožju kranjskogorskega smučišča.
Metodologija: 
Dan 1: Dopoldne dve uri v smučarskem vrtcu in ko sem šla rezervirati še individualno uro za popoldne, me je učitelj smučanja prijazno opozoril, da petletniki navadno ne zdržijo... ja, vendar vse za znanost... po individualni uri smo šli še na sprehod in nato smo imeli še uro skakanja po kavču s sovrstnikom...
Dan 2: Dopoldne sta šla z očetom v Planico, peš do vrha velikanke in nazaj, nato se še parkrat spustila s sankami in prišla v apartma čisto "prešvicana", po kosilu je imel individualno uro s smučarskim učiteljem in se veselo spuščal po strmini, nato smo se šli sankat na planiško velikanko... z Deanom sva se menjala, ker sva izmenično imela jezike do kolen...
Rezultati: Potrdimo hipotezo, da je petletnika nemogoče utruditi.  Po vsaj desetih spustih s sankami po velikanki je že krepko legal mrak na naš nordijski center, sem malemu rekla: "Kaj gremo domov?", a dobila odgovor: "Kaj že?!"...Na "dan 2" ob 21h, ko sva oba odrasla že napol spala, je petletnik še vedno skakal po postelji in zahteval pravljico...
Razprava: V poskus je bil vključen premajhen vzorec petletnikov, da bi ga lahko razglasili za splošno veljavnega, vendar predlagam, da tudi sami izvedete podobne poskuse na svojih ali sosedovih petletnikih. Mislim, da boste prišli do podobnih rezultatov ali pa imate zares srečo. No, saj jo imam tudi jaz, le da moja sreča neprestano skače po postelji in divja po hiši... Mislim, da je moja sreča zdrava s presežkom energije...

ponedeljek, 1. februar 2016

Brezzobi

Kaj je lepšega od brezzobega nasmeha?! Pri dojenčku, da smo si na jasnem. Ko te pogleda direkt v oči, pomakne glavico malo na stran in se na široko nasmehne v obliki črke D...da se ti stopi srce...trenutno srkam te nasmehe kot goba, vsakega posebej in se "filam" z nežnostjo, ker tako hitro minejo...prvi zobek bo tik tak tu.

Tako so lepi in simpatični v času, ko sta njihovo edino orožje smeh in jok, ko še ne znajo manipulirati oziroma so tega sposobni na zelo osnovnem nivoju...tako so zanimivi, ko odkrivajo svoj glas in prehajajo iz smeha v jok v sekundi in pol...tako so lepi, ko že tako majhni vedo, da ti z nasmehom zlezejo direkt v srce, z jokom pa na dojko... in bog ne daj, da tega ne razumeš, in jim hočeš zamenjati plenico!