Izolacija

Polagava izolacijo. No, polagam izolacijo, moja druga polovica si izmišljuje vse možno, da mu tega ne bi bilo treba početi. Kot da njega pozimi ne zebe. Kot da ni podpisal, da bo pomagal, dodal, vložil pol. Briga njega, on ve, da bo izolirano.

Tako delujeva. S papirji 5 let, prej 3 leta na črno. Moram priznati, da nisva izolirana pred težavami. Soočava se z njimi brez vsakršne zaščite, včasih v nevihti, mokra in premražena, včasih uživava in se grejeva na poletnem soncu. 8 let. On ne ve, koliko časa. Važno, da mu ni treba polagati izolacije ali malati podstrešja. Več traja, boljše zanj.

Različna, da bi bolj težko bila. Jaz garač, on sploh ne. Vaško dekle, mestni dečko. Moja filozofija je brezkompromisna... ko se dela, se dela in ko se uživa, se uživa...in počiva...on....nima filozofije...jaz počnem na polno...vse...on na pol...vse... včasih kar težko verjamem, da sva se sploh uspela najt...in vendar sva tu in bijeva bitko že 8 let...drug z drugim in s celim svetom...jaz na polno, on na pol...
Ni boljšega in slabšega... sva le midva, taka kot znava in zmoreva...

Ne morem obljubiti, da bova trajala večno. Čas je hudič, sploh če nisi izoliran in če ne vlagaš, obnavljaš. Upam, da bova priplula čim dlje, v kakšen zaliv na Kornatih, varen pred burjo in bičanjem neviht. V življenju človek nikoli ne ve, uni zgoraj pa obrne, včasih v plus, včasih v minus... lahko se pa človek potrudi in zida trdno, izolira in na streho nabaše kamenja...lahko se zaščiti, ker čas ima ostre in močne zobe... to je edino, kar lahko mali človek naredi... in nismo tako pomembni, da bi svet za nami pretirano žaloval, sploh ne za zakonom, za dvema srcema, ki sta delček življenjske poti prehodila skupaj... prekratko je, da se ne bi potrudili za lastno srečo... vsekakor pa je pomembno, da ničesar ne obžalujemo... bi, če bi lahko zavrtela čas nazaj, pred petimi leti ponovno rekla tisti "DA"? Ja, seveda bi... In ponovno bi sla čez prvi porod in drugo nosečnost, šla bi z njim v Toskano in šla na zabavo, kjer sva se spoznala...in ja, še enkrat bi podpisala... ali pa tudi ne...

Simpatija

Minilo je veliko let od najinih druženj, toda še vedno me greje spomin nate. Bili so časi mladosti, svobode, bili so najini časi, časi pogovorov, ki so lahko trajali ure, nasmehi preko šanka, drobni signali s katerimi sva se sporazumevala in  s pomežiki iskala pot do najine klopi... Vedela sem samo tvoje ime, toda poznala sem te dovolj, da sem bila ob tebi sproščena kot le ob malokom v mojem življenju... imel si nasmeh, ki se je zapisal v srce in pogled, ki ga človek nikoli ne pozabi... nikoli si nisva izmenjala telefonskih številk, pa sva vseeno vedela, kje se bova našla in skoraj vsak vikend preživela vsaj nekaj minut v družbi... do dne, ko si mi povedal, da odhajaš, zelo verjetno za vedno...čez lužo... povedal si tudi, da se bova gotovo našla, če se vrneš, da ni sile, ki bi nama to preprečila... in si odšel... in pustil praznino, predvsem ob sobotah zvečer... obiski lokala niso imeli več smisla... našla sem družbo drugje, prvega resnega fanta in se kmalu zatem tudi odselila od doma... poti so me vodile stran od najinih skupnih krajev... daleč stran... če bi le vedela...

Nikoli se nisva poljubila, edini dotik je bil stisk roke v slovo, najin prvi in zadnji dotik, tvoja koža na moji... pa si vseeno segel do srca in ga delček odnesel s sabo...čez lužo, na drugi svet...

Velikokrat sem se spraševala, kam te je zanesla pot... ali si se morebiti vrnil? Si našel svoj mir? Vsakič me je spomin nate pomiril kot toplo mleko razdraženega otroka...spomin nate je pomenil somišljenika, varnost, pomenil je dom... Minevala so leta, moje življenje se je vrtelo z bliskovito hitrostjo... verjela sem, da lahko to norost ustaviš ti... da se nekoč spet srečava, posediva na najini klopi, da spet slišim tvoj smeh, da me dvigneš, da poletim... Spomin nate me še vedno greje... toda pred nekaj dnevi mi je ob tvoji fotografiji zaledenela kri... solze so zamrznile in čakajo, da se nekoč zlijejo na najino klop, najin čas... že 8 let mineva, odkar je utihnil tvoj smeh... za vedno... še vedno verjamem v naju in vesela sem, da sva se srečala... žal mi je le, da si nisva odmerila več časa... če bi le vedela...

Te besede namenjene tebi sem izlila na tipkovnico že pred časom in jih neštetokrat prebrala...vsakič sem kaj dodala, izbrisala in nikoli se mi ni zdelo dovolj dobro zate... danes sem odnehala... spoznala sem, da nikoli ne bo dovolj dobro zate, pa ne zaradi tebe, ampak zaradi mojih občutkov do tebe, ni besed, ki bi opisale tvoj nasmeh... nekaj najboljšega sva si nekoč že dala... teh besed pa tako ali tako ne boš nikoli bral... oh, če bi le vedela...

Gardaland

In smo šli. Po večletnem moledovanju in prepričevanju je usoda, tako kot vedno, odigrala v prid mlademu zarodu. Z avtobusom skupaj z ostalimi mladimi sovaščani, če ne drugače vsaj po srcu, smo se v zgodnjem sobotnem jutru odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot se je daljšala z vznemirjenjem, ki je napolnilo avtobus do zadnjega kotička. Ko smo končno prispeli so se začele dolge minute čakanja... na karto...ampak nato so se pričele sanje...

Vremenoslovci so napovedovali vesoljni potop, skoraj... na našo srečo se nismo utopili...niti v vodi niti v gužvi... usoda je bila spet na strani mladičev in nas, ki se šlepamo z njimi. Čakanje v vrsti pred atrakcijami je bilo najbolj mučen del izleta.... vse ostalo pa...čisti užitek... Naš šestletnik je izpolnil višinske pogoje za večino dogodivščin...za preostale moram tako ali tako kot mama razmisliti, ali mu dovolim ponovni obisk pred dvajsetim letom... vlakci smrti, "Colorado boat", Piramide, "Magic House"... na vse je odgovoril samo z: "Waw!" in "Koliko je za čakat, če gremo spet?"

Ko smo se zvrnili na avtobusne sedeže po osmih zvečer in od utrujenosti niti sama skoraj nisem čutila nog, je mali na sedežu poleg mene zaspal v desetih minutah, vendar me je še pred tem uspel vprašati: "Mama, kdaj pridemo spet?"

Definitivno ponovimo!