Simpatija

Minilo je veliko let od najinih druženj, toda še vedno me greje spomin nate. Bili so časi mladosti, svobode, bili so najini časi, časi pogovorov, ki so lahko trajali ure, nasmehi preko šanka, drobni signali s katerimi sva se sporazumevala in  s pomežiki iskala pot do najine klopi... Vedela sem samo tvoje ime, toda poznala sem te dovolj, da sem bila ob tebi sproščena kot le ob malokom v mojem življenju... imel si nasmeh, ki se je zapisal v srce in pogled, ki ga človek nikoli ne pozabi... nikoli si nisva izmenjala telefonskih številk, pa sva vseeno vedela, kje se bova našla in skoraj vsak vikend preživela vsaj nekaj minut v družbi... do dne, ko si mi povedal, da odhajaš, zelo verjetno za vedno...čez lužo... povedal si tudi, da se bova gotovo našla, če se vrneš, da ni sile, ki bi nama to preprečila... in si odšel... in pustil praznino, predvsem ob sobotah zvečer... obiski lokala niso imeli več smisla... našla sem družbo drugje, prvega resnega fanta in se kmalu zatem tudi odselila od doma... poti so me vodile stran od najinih skupnih krajev... daleč stran... če bi le vedela...

Nikoli se nisva poljubila, edini dotik je bil stisk roke v slovo, najin prvi in zadnji dotik, tvoja koža na moji... pa si vseeno segel do srca in ga delček odnesel s sabo...čez lužo, na drugi svet...

Velikokrat sem se spraševala, kam te je zanesla pot... ali si se morebiti vrnil? Si našel svoj mir? Vsakič me je spomin nate pomiril kot toplo mleko razdraženega otroka...spomin nate je pomenil somišljenika, varnost, pomenil je dom... Minevala so leta, moje življenje se je vrtelo z bliskovito hitrostjo... verjela sem, da lahko to norost ustaviš ti... da se nekoč spet srečava, posediva na najini klopi, da spet slišim tvoj smeh, da me dvigneš, da poletim... Spomin nate me še vedno greje... toda pred nekaj dnevi mi je ob tvoji fotografiji zaledenela kri... solze so zamrznile in čakajo, da se nekoč zlijejo na najino klop, najin čas... že 8 let mineva, odkar je utihnil tvoj smeh... za vedno... še vedno verjamem v naju in vesela sem, da sva se srečala... žal mi je le, da si nisva odmerila več časa... če bi le vedela...

Te besede namenjene tebi sem izlila na tipkovnico že pred časom in jih neštetokrat prebrala...vsakič sem kaj dodala, izbrisala in nikoli se mi ni zdelo dovolj dobro zate... danes sem odnehala... spoznala sem, da nikoli ne bo dovolj dobro zate, pa ne zaradi tebe, ampak zaradi mojih občutkov do tebe, ni besed, ki bi opisale tvoj nasmeh... nekaj najboljšega sva si nekoč že dala... teh besed pa tako ali tako ne boš nikoli bral... oh, če bi le vedela...