Ko na hišo leže mrak...

 ...se v hiši prične direndaj. Vsaj v naši hiši.


Naši večeri niso nikoli na "izi", vsak dan znova nam po osmih zvečer razpada sistem, sploh med tednom, ko imamo za vratom mlinski kamen jutranjega vstajanja. Čez vikend nam vseeno gre za odtenek bolje. Vsaj kozarec vina lahko otopi starševske živčne končiče.

Imam lastnost, ki je velikokrat pozitivna, ob večerih pa ne izpade ravno najbolje... vse bi rada naredila takoj in zdaj, vsekakor pa danes... oče mojih otrok nima te lastnosti, vendar je pod mojim pritiskom... in zato še bolj pod stresom... medtem ko jaz plačujem položnice, naročam mamo k ortopedu in zbiram dokumentacijo za leasing, on poka malo po riti in se trudi, da bi zaspala... ko v tretje pridem mimo z mapo v rokah, vpraša s kančkom nemoči in veliko mero naveličanosti v glasu: "Do kdaj smo to počeli s Svitom?" Odgovorim le:"Nismo počeli." On samo zavzdihne v odgovor. Priznam, mlajša ima določene bonitete, ki jih večji ni imel. Če se rodiš peresno lahek, ti to prinese določene prednosti, staršem pa išias čez nekaj let... Večji v tem času skače naokoli, edini prijem, ki ga za dobrih deset minut umiri, je risanka... in to ne katerakoli, temveč taka po njegovem okusu... jaz si mislim: "Je vsaj zdrav in zelo bister..." Oče si ne misli nič...le zavzdihne...

Ko mala končno zaspi, je čas, da spravimo v posteljo starejšega brata...pred spanjem obvezno beremo...pa ne "brezveznih" pravljic za Meto, kot se rad izrazi, ampak kaj bolj zanimivega...danes sva brala o tem, kako nastanejo gore in o gorovjih sveta... ko sem že mislila, da lahko izklopim možgane, je pripomnil: "Ali je Srednjeoceanski hrbet (gorovje v Atlantskem oceanu) zelo visok?" In sem spet, nekaj čez pol deseto zvečer, priklopila moje sive celice na "štrom" ter mu razložila še o nadmorski višini...ja, pestro je... in otroka prav nič ne zanima, da se moj dan začne ob 4.40 zjutraj.... no, pa saj je prav, da ju ne...

Elba

Sami s sabo imamo veliko dela. Preveč. Nikoli ni miru. Tako je, ko imaš dva mala razgrajača. In dva psa. In misliš, da si na dopustu. Vendar te lahko kljub temu določeni kraji navdušijo. Še sama ne vem, kdaj zlezejo pod kožo, kdaj najdejo tisti čas, ko sprejemam lepo in ne previjam umazane ritke, hranim psov ali kuham kosila. Kdaj se mimo vseh "motilcev" v moje možgane prebijejo tiste lepe slike, čudoviti vonji in šumenje valov, ki me hranijo vso zimo in s prvimi pomladnimi žarki prebudijo željo po vračanju?!

Preden nas je lani odrešil trajekt in nas odpeljal nazaj na celino, smo sedeli v majhni kavarnici tik ob morju in se trudili z zadnjim dopustniškim sladoledom, starši smo še zadnje živce pretopili v lužico raztopljenega sladoleda... nato so se otroci razkropili naokoli, najmlajša je omagala v vozičku... najbrž sem kaki dve minuti ali mnogo manj sedela in mimo svetilnika zrla na odprto morje... takrat sem vedela, da se bom vrnila...
... nisem pa vedela, da se bom vrnila že naslednje leto. Ponovno sem tu, na Napoloenovem otoku mineralov. Črpam vonj smilja za zimo na otoku čudovitih plaž iz reklam za kopalke. Otoku, ki te nahrani z najslajšimi melonami in kjer se zvečer med ozkimi uličicami Capoliverija potika vonj po najboljši pici... Elba je sinonim za zgodovino, Napoleon je vedel, kje se splača imet vikend, ni kaj...tukaj pa ni doma samo preteklost v obliki palač, gradov, vil in rudnikov, na Elbi domuje odlična hrana, vino, sveže sadje in zelenjava, plaže iz prospektov in dih jemajoči razgledi... stara gospa sredi morja, največji toskanski otok, lahko zelo veliko ponudi, razdaja se počasi, z italijansko prefinjenostjo in mediteransko svežino... popoldne si pa kot prava italijanska dama vzame čas za počitek. Mi pa tudi... koliko dejansko počivamo, je pa že stvar druge debate, ki se Elbe ne tiče, ima pa precej skupnega z dopustom...no, ampak mi se tako ali tako samo delamo, da smo na dopustu...