Ko na hišo leže mrak...

 ...se v hiši prične direndaj. Vsaj v naši hiši.


Naši večeri niso nikoli na "izi", vsak dan znova nam po osmih zvečer razpada sistem, sploh med tednom, ko imamo za vratom mlinski kamen jutranjega vstajanja. Čez vikend nam vseeno gre za odtenek bolje. Vsaj kozarec vina lahko otopi starševske živčne končiče.

Imam lastnost, ki je velikokrat pozitivna, ob večerih pa ne izpade ravno najbolje... vse bi rada naredila takoj in zdaj, vsekakor pa danes... oče mojih otrok nima te lastnosti, vendar je pod mojim pritiskom... in zato še bolj pod stresom... medtem ko jaz plačujem položnice, naročam mamo k ortopedu in zbiram dokumentacijo za leasing, on poka malo po riti in se trudi, da bi zaspala... ko v tretje pridem mimo z mapo v rokah, vpraša s kančkom nemoči in veliko mero naveličanosti v glasu: "Do kdaj smo to počeli s Svitom?" Odgovorim le:"Nismo počeli." On samo zavzdihne v odgovor. Priznam, mlajša ima določene bonitete, ki jih večji ni imel. Če se rodiš peresno lahek, ti to prinese določene prednosti, staršem pa išias čez nekaj let... Večji v tem času skače naokoli, edini prijem, ki ga za dobrih deset minut umiri, je risanka... in to ne katerakoli, temveč taka po njegovem okusu... jaz si mislim: "Je vsaj zdrav in zelo bister..." Oče si ne misli nič...le zavzdihne...

Ko mala končno zaspi, je čas, da spravimo v posteljo starejšega brata...pred spanjem obvezno beremo...pa ne "brezveznih" pravljic za Meto, kot se rad izrazi, ampak kaj bolj zanimivega...danes sva brala o tem, kako nastanejo gore in o gorovjih sveta... ko sem že mislila, da lahko izklopim možgane, je pripomnil: "Ali je Srednjeoceanski hrbet (gorovje v Atlantskem oceanu) zelo visok?" In sem spet, nekaj čez pol deseto zvečer, priklopila moje sive celice na "štrom" ter mu razložila še o nadmorski višini...ja, pestro je... in otroka prav nič ne zanima, da se moj dan začne ob 4.40 zjutraj.... no, pa saj je prav, da ju ne...