Zunaj lije... kot iz škafa... priznam, že zelo dolgo nisem bila dežja tako vesela, kot sem ga danes. Ponavadi ga ne maram prav preveč. Iz "štirne" praskamo še zadnjo vodo, danes je gorelo zelo blizu... pravi požar...z gasilskimi avtomobili različnih velikosti, osmojenimi gasilci, helikopterji in "pilatusom"... kot v Gasilcih New Yorka, le da je tu veliko manj betona in veliko več suhe trave, borovcev in grmičevja... Ko sem z domačega balkona opazovala, kako se trudijo z gašenjem z zraka, sem bila resnično vesela za vse tiste ljudi, ki so tam in se borijo z ognjem, da ne pride bližje...čisto do nas...
Obožujem Kras... vsak dan, ko se odpeljem 100 kilometrov daleč v službo, me vleče vez nazaj... vlečejo me otroci, kamni, smola in srce... vleče me mir... vleče me moj notranji jaz... Kras je čudovit! Tudi takrat, ko je žejen... Čudovit je, kljub skrbem, iz kje bomo povlekli tistih nekaj kapelj vode, da ga ohranimo pri življenju... Kras je prelep, toda ne takrat, ko gori.... takrat, ko zastre žgoče sonce gosti dim in se v nosnice zabaše nevarnost... takrat je romantično vzdušje le privid skozi dim... Vendar se v ljudeh na Krasu prebudi nekaj, kar lahko razume samo nekdo, ki je od tu... ali pa tisti, ki se trudi biti blizu... kakor denimo jaz... človek v takih trenutkih razume, zakaj so z vsem srcem in dušo gasilci od malih nog, razume, zakaj imajo dežurnega, čeprav so prostovoljci in razume, zakaj je ta trenutek, čeprav je za požar na prostem poskrbela narava, potrebno pogasiti požar tudi od znotraj... ko gori, gori povsod... zunaj lije, toda za notranji nemir moramo poskrbeti sami...Bravo naši, bravo dež! Poklon vsem gasilcem in tistim, ki to niso, pa so se vseeno borili... Poklon vsem od blizu in od daleč, še ena zmaga več je na vaši strani!
Ni komentarjev:
Objavite komentar