Buzet

Peljali smo se za izlet v Istro. Glede na infarktno stanje na cestah in čakalne dobe na mejnih prehodih, ki so segale višje od poletnih temperatur, smo iskali stranpoti in turistom nepoznane kraje.Tako smo se zapeljali čez Rakitovec, kjer ni na meji pred nami stal nihče razen žičnate ograje. Posamezne kaplje dežja po dolgotrajni suši so mene prikovale trdno na volan, ostali družinski člani v avtomobilu pa so se zabavali vsak po svoje.

Ko smo se spuščali proti Buzetu,  se je v sinu prebudila njegova ljubezen do zemljepisa: "BUZET!!!" je zadonelo z zadnjega sedeža, z naglasom tam, kjer res ni potreben.
"Buzet," popravi oče naglas na pravo mesto.
Sine pa, kakor da ni njegov prednik ničesar izustil: "Kaj Buzet je mesto?" S še bolj poudarjenim napačnim naglasom.

"Ja, zelo, zelo staro mesto... še iz časa Rimljanov... lepo mesto." Sva starša vsak malo pametovala na sprednjih sedežih, medtem ko sem po spolzkih ovinkih lovila zadnji konec avtomobila. Mater, zdaj imamo pa res že velik avto. Včasih prevelik, sem spoznala po nekaj ovinkih za slovensko-hrvaško mejo.
Mali si je vzel nekaj sekund za razmislek, moje težave s spolzkim cestiščem se ga niso dotaknile preveč, nato pa zaključil ponovno z naglasom tam, kjer ga navadno ni: "Potem Buzet nima pravega imena, v bistvu bi moral biti BUZOGRAD!"

Popoldne istega dne, ko smo se vračali nazaj proti domu, smo v Buzetu naredili postanek. Za sladoled. Mali je veselo skakljal po terasi lokala sem ter tja, vijugal med ostalimi gosti za katere upam, da so bili tujci, in na glas razpravljal o Buzogradu. Jaz sem se delala Francozinjo.