Kanin

Na praznik Marijinega vnebovzetja sem se podala bližje nebu. Kot na stotine drugih ljudi. V gore. Sama. Domov. Večkrat naletim na zgražanje in opazke, da se v hribe ne hodi sam... ne vem, jaz se nikoli nisem počutila ogroženo od vzpetin, prej od ljudi. Doma se človek počuti domače, prijetno, ne pa ogroženo. In jaz sem tam zgoraj doma. Skale mi razbistrijo misli in mojo dušo napolnijo z občutkom, da bo vse dobro.

Res je, da ture izbiram previdno... z razmislekom, literaturo in izkušnjami, očetovimi ter lastnimi. Nekaj se jih je že nabralo, izkušenj namreč. Vedno, še posebej pa takrat, ko se odpravljam sama, izberem posebej previdno. Za opremo mi ni bilo nikoli žal nobenega evra, nahrbtnik je z osnovno opremo pripravljen tudi v tem trenutku, kakor da bi bila članica gorske reševalne... ne vem, vedno si mislim, da bom vsa zaspana v zgodnjem jutru kaj pozabila, tam zgoraj pa ni odpuščanja... ni prostora za napake.

Ne maram gneče, kolon in piskanja. Nikjer. Sploh pa ne v hribih. Vedela sem, da moram tokrat spustiti merila. Visoki Kanin, kamor sem se odpravljala, je sorazmeroma lahko dostopen zaradi žičnice, ki dostavi na dobrih 2200 metrov nadmorske. Že takoj po tem, ko sem parkirala avto, sem ugotovila, da je bolje, da kakršnakoli merila pustim v dolini. Ob pričetku sem ujela komentar planinca iz metropole, ki se je tikal mene oziroma moje čelade... svoji skupinici nadobudnih fluorescentnih planink, za katere sem menila, da so prvič nad 2000, potem pa glede na ostale, ki sem jih srečevala, spoznala, da so najbrž drugič... najverjetneje jih je ta isti vodič odpeljal dan pred tem na Mangartsko sedlo... nato sem jo kar najhitreje ucvrla, da ne bi poslušala več modrovanja o čeladah in avtomobilskih ključih, pa sem kljub lepi prednosti, vso pot slišala njihovo vriskanje, ki je pognalo kozoroga skoraj v moje naročje... banda, sem si mislila... nato pa srečala nekoga, ki je na večji skali zrl proti morju in spregovoril par besed z mano... o tem, kako obožuje gore in mir...dodala sem samo: "Uživajte, imate še približno 10 minut!" On pa: " Kako to mislite?" Jaz pa sem samo še pomahala planincu na skali v slovo in urno ucvrla naprej,da me ne ulovijo vodič in njegovo flurescentno spremstvo.

Visoki Kanin. 2587 metrov nad morjem. Čudoviti razgledi. Dobra skala. Preveč ljudi brez substrata za čelado v supergah. prestrašene ženske, ki niso vedele naprej ali nazaj. Otroci brez vsakršne opreme in starši  s šolskim nahrbtnikom .... ob povratku nazaj proti D postaji kolona ljudi proti Prestreljeniškemu oknu. Glasovi, ki ne spadajo tja gor, bežeče živali, nihče te ne pozdravi... ne, to niso gore po meri zame, pa ne zameri mi Kanin, to nima nič s tabo... ogrožajo ljudje, ne vzpetine... ogrožamo sami sebe in druge, predvsem tisti brez substrata za čelado...