Igrica

Otroška rojstnodnevna praznovanja so naporna. Kot gostja si ogledujem najbližja vrata na prostost, kot gostiteljici pa je moja prva skrb, da oblečem tako garderobo, da se pod pazduho ne bo videl stresni flek do komolcev. In vino moram pred praznovanjem odnesti najmanj k sosedom, da se ne bi preveč opogumljala s pijačo in nato z šestletniki prepevala Vse manj je dobrih gostiln.

Letos si je mali zaželel praznovanja s sošolci. V razredu je 16 otrok. Vabilu se je odzvalo 11 simpatičnih fantkov in punčk. Torej 12 otrok med 6 in 7 letom dve uri na kupu, sredi zime v zaprtem prostoru z omejenim gibanjem. Človek bi pil viski ne le vina. Sanjalo se mi ni, kako jih bom animirala in na čigavi strani bodo zakoni preživetja. Na pomoč mi je priskočila Svitova teta. Ona je bila razlog, da nisem zbežala po petih minutah... ali spraznila vse alkoholne pijače, ki jo lokal premore. Praznovali smo v bližnji piceriji. Lastnikom vse pohvale, zelo trpežni, brez kompliciranja in cena primerna. Gosti so bili malo manj trpežni. No, ena določena gostja, ki je prihajala iz našega glavnega mesta, je pri preizkusu iz potrpljenja pogrnila na polni črti... ne boste verjeli, lahko jo razumem... pripelješ se 100 kilometrov v neokrnjeno naravo in greš v miru na njoke s pršutom...vsaj misliš, da boš šel v miru... mizo si rezerviral že pred dvema tednoma, toda karma ni na tvoji strani in v lokalu je kup podivjanih otrok...in tvoja miza čisto zraven te nebrzdane črede... ostali gostje so bili nasprotno zelo navdušeni, z otroci so ploskali, otroke sta prišla pozdravit tudi vaška župnika, za molitev sicer otroci niso bili razpoloženi, pa se župnika nista preveč obremenjevala... "STAY POSITIVE" je pisalo na moji majici... in tega smo se držali vsi razen gospe iz Ljubljane.

Najprej smo igrali Enko, nato jedli pice, potem igrali Črnega Petra, pa spet Enko, nato ugibali skrite predmete, pihali svečko, se sladkali s torto... meni se ura ni premikala nikamor... zdelo se mi je, da se je v tisti piceriji ustavil čas... nato pa smo se samo zato, da potisnem kazalce malo hitreje proti prihodu staršev, igrali še eno igrico. Nad katero smo bili navdušeni vsi. Otroci niso hoteli nehati, medve s pomočnico pa sva se nasmejali do solz.

Igra gre takole... stole se postavi v krog, mi smo jih imeli kar naokoli mize. Vsak od igralcev se usede na svoj stol. Vodja igre postavlja vprašanja. Če je igralčev odgovor na vprašanje "ne" ostane na istem stolu, če je odgovor "da" se premakne en stol naprej (mi ponavadi počnemo vse v levo). Zmaga tisti, ki pride najprej nazaj na svoje začetno mesto.
Otroci so se navdušeno presedali, si sedeli v naročju, se smejali vprašanjem... ena punčka pa je obsedela na svojem stolu. Mislila sem, da ne razume navodil in ji natanko vse še enkrat razložila... sošolci so jo pri vsakem vprašanju vprašali: "Kaj res nisi še nikoli plavala v reki?" ali "Nikoli še nisi bla na Nanosu?"... ona pa je sedela še vedno na začetnem stolu... nato pa se je pri 12. vprašanju nenadoma presedla v levo naprej... Vidim spremembo in vprašam, kaj je bilo zdaj vprašanje. Ona pa v smehu: "Ali si že kdaj pil-a vino?"