Moje
življenje se (pre)mnogo let vrti okoli
te beljakovine. Kakšnih dvajset let pleševa najin skupni ples. Vedno ga je
premalo. Vsaj pri meni. Zaznamoval je življenje že v najstniških letih in mogoče sem tudi zato pristala med stotinami
vrečk s krvjo. Eni ga imamo premalo,
drugi pa dovolj, da ga lahko delijo z drugimi. Krvodajalci. Moji heroji.
Moje
življenje se mnogo let vrti okoli hemoglobina, ampak nikoli mu nisem dovolila,
da bi me potegnil v vrtinec utrujenosti in smiljenja sami sebi. Naučila sem se
živeti malo bolj zaspano in utrujeno življenje, sama sebe sem sprejela bledo,
čeprav me najbrž ostali nikoli ne bodo in me redno pošiljajo na sonce in v
solarij. Jem čimbolj kakovostno hrano, uživam rdeče meso, čeprav mi niti malo
ne diši, železove preparate redno jemljem, kovinskim infuzijam sem se upirala že
kot najstnica in bom poskusila brez njih zdržati, dokler bom le lahko. Za
genetsko testiranje se vsaj do sedaj nisem odločila, ker ne bi veliko
spremenilo mojega življenja, sploh pa ne vrednosti hemoglobina. Grem v hribe,
povzpela sem se že na veliko slovenskih vrhov, čeprav že po petih minutah hoje
navkreber sopiham. Zato grem najraje sama. Obilne menstruacije sem z
materničnim vložkom zminimalizirala. Zvozila sem dve nosečnosti in imam dva
čudovita otroka. Moj rekordni hemoglobin je 118. S tem mislim najvišjega.
Najnižji je pod 90. Živim normalno, čeprav je življenje z nižjimi hemoglobini
edino, ki ga poznam, počnem vse kar bi rada in si želim ne glede na vrednosti
na laboratorijskih izvidih. Držim se nasveta, ki mi ga je dal družinski
zdravnik v poznih najstniških letih, ki je prva leta bil z mano bitko z anemijo
in mu bom za to večno hvaležna. Dejal je: »ŽIVI! Mlada si, vse življenje je pred
tabo in samo to imaš. Živi!« In tega se držim. Živim. Čeprav krvodajalka nikoli
ne bom. Ampak sem med krvodajalci.Vsak
dan.
