Hemoglobin

Moje življenje se  (pre)mnogo let vrti okoli te beljakovine. Kakšnih dvajset let pleševa najin skupni ples. Vedno ga je premalo. Vsaj pri meni. Zaznamoval je življenje že v najstniških letih  in mogoče sem tudi zato pristala med stotinami vrečk s krvjo.  Eni ga imamo premalo, drugi pa dovolj, da ga lahko delijo z drugimi. Krvodajalci. Moji heroji.

Moje življenje se mnogo let vrti okoli hemoglobina, ampak nikoli mu nisem dovolila, da bi me potegnil v vrtinec utrujenosti in smiljenja sami sebi. Naučila sem se živeti malo bolj zaspano in utrujeno življenje, sama sebe sem sprejela bledo, čeprav me najbrž ostali nikoli ne bodo in me redno pošiljajo na sonce in v solarij. Jem čimbolj kakovostno hrano, uživam rdeče meso, čeprav mi niti malo ne diši, železove preparate redno jemljem, kovinskim infuzijam sem se upirala že kot najstnica in bom poskusila brez njih zdržati, dokler bom le lahko. Za genetsko testiranje se vsaj do sedaj nisem odločila, ker ne bi veliko spremenilo mojega življenja, sploh pa ne vrednosti hemoglobina. Grem v hribe, povzpela sem se že na veliko slovenskih vrhov, čeprav že po petih minutah hoje navkreber sopiham. Zato grem najraje sama. Obilne menstruacije sem z materničnim vložkom zminimalizirala. Zvozila sem dve nosečnosti in imam dva čudovita otroka. Moj rekordni hemoglobin je 118. S tem mislim najvišjega. Najnižji je pod 90. Živim normalno, čeprav je življenje z nižjimi hemoglobini edino, ki ga poznam, počnem vse kar bi rada in si želim ne glede na vrednosti na laboratorijskih izvidih. Držim se nasveta, ki mi ga je dal družinski zdravnik v poznih najstniških letih, ki je prva leta bil z mano bitko z anemijo in mu bom za to večno hvaležna. Dejal je: »ŽIVI! Mlada si, vse življenje je pred tabo in samo to imaš. Živi!« In tega se držim. Živim. Čeprav krvodajalka nikoli ne bom. Ampak sem  med krvodajalci.Vsak dan.