Gardsko jezero

Izkušnja je sveže pečena... diši kakor sveže žemljice izpod prstov izkušenega peka... danes zjutraj sem namreč še pila kavo s pogledom na lago di Garda. Pogled se je čez ciprese in preko starih italijanskih vil utopil v 370 kvadratnih kilometrih vode.

Gardsko jezero je od nas oddaljeno tri ure vožnje z avtom, z otroci traja navadno dlje, sploh, če jih tišči lulat na 15 minut, vmes so pa še žejni ali lačni... vendar se splača tudi, če traja kako uro dlje... ponudi lahko veliko več, kakor se zdi na prvi pogled... no, na prvi pogled nas je v apartmaju pričakala buteljka vina, kar pa tudi ni slabo.

Gardsko jezero ni samo Gardaland, čeprav se mu je z otroci zelo težko izogniti. Nam ni uspelo. Po eni uri dretja, ker male niso spustili na aviončke, ker je bila 3 centimetre premajhna, smo nekako vzpostavili ravnovesje in poskušali imeti vsi nekaj od obiska tega ogromnega zabaviščnega parka. No, največ je imela nona, ki se je z malo dvajsetkrat peljala na vrtiljaku, medtem ko sva s sinom dobesedno tekla na vlakec smrti.

Glede na to, da vremenska napoved ni obetala, smo malo spremenili načrt in že takoj ob prihodu obiskali Parco natura viva, za znameniti safari park je bila kolona avtomobilov dolga za debelo uro in bi si po štirih urah vožnje od doma v uri v koloni gotovo izpraskali oči, tako da smo raje poiskali parkirni prostor in odšli v živalski vrt zraven. Gneča primerna 1. maju, ampak na srečo smo izgubili eden drugega samo dvakrat in še to le za kratek čas... prvošolec je bil nad živalmi navdušen, najbolj nad nosorogom, mama najbolj nad tapirjem, malo pa je najbolj fascinirala velika plastična žirafa... vsakemu svoje.

Drugi dan smo napol v dežju obiskali znamenito mestece Sirmione... resnično vredno ogleda... za starše... in za otroke imajo božanski sladoled... poskusili smo si ogledati mesto še z vode, vendar je voznik čoln raje obrnil, saj ni bilo drugega razen none v belini stene in z izbuljenimi očmi... otroka sta se ji režala in se zabavala, ko je čoln premetavalo na nevihtnem jezeru...

Za zadnji dan smo pustili najboljše... Monte Baldo... škoda, ker je bilo slabo vreme in razgledi niso bili filmski, pa tudi poti so bile krajše, kot bi si želela... toda vem, da se bom tja še vrnila, če bo vse po sreči, z motorjem... pica, Aperol spritz in najboljša kava, taka kot jo lahko skuhajo samo Italijani.

Gardsko jezero. Pridem(o) še.