Prvič je fotografiranje pred profesionalnim objektivom minilo v sproščenem vzdušju. Otroka sta, ko sta se otresla začetne treme pred novo osebo v bližini, popolnoma sprostila in zabavala. Tekala. Se smejala. In oponašala Indijance. Mogoče je to zato, ker sta sedaj večja. Ali pa zato, ker smo se fotografirali že večkrat in celoten proces ni več tako zelo nenavaden in nov. Ne vem, mogoče smo našli fotografinjo, ki je po meri za nas... ali pa sem preprosto jaz uživala zato, ker sem bila doma in to prenesla na vse ostale družinske člane... pod češnjo, ker sem prebolevala prve simpatije in se spraševala ali se bom sploh znala poljubljati... točno tam, kjer smo najstniki rabutali prve drobne sladke češnje v sezoni in skrivaj kadili cigarete... takrat nas hvala bogu ni nihče fotografiral.
... z dežjem se umiva, z vetrom se krtači...
Fotografiranja med cvetočimi češnjami sem si zelo želela... spomin na dom, na mladost, na vonj po pomladi in zvok čebel v zraku... pa je ponovno narava napisala svojo zgodbo in nam dala krasno vreme, oprano nebo brez oblačka, toda komaj nekaj odprtih češnjevih cvetov...Mame vedno napišemo svoje zgodbe, tudi narava...
...a pomlad ji tako lepo krilo šiva...
Naš cikel fotografiranj v različnih letnih časih se ni mogel zaključiti lepše. Sproščeno, pristno, domače. Škoda, ker zaključujemo ravno sedaj, ko postajamo dobri. Toda vse se enkrat zaključi, da se lahko rodi novo, mlado, boljše... da lahko pride v deželo pomlad. Obožujem pomlad. Obožujem Brda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar