Lissa Bon

Ne morem reči, da naju veže tesno prijateljstvo. Zmanjkuje nama časa, njen vrvež in moja prezaposlenost so bili dolga leta razlog, da se nisva srečali. Med nama je (pre)velika razdalja in enako, kot velja za čas, velja tudi za pot... med nama je na žalost tudi denar. Ne morem reči, da mi ga manjka za hrano in vsakodnevne potrebščine, zmanjka pa ga za poti srca, nova druženja in otroške želje (Transsibirska železnica, nisem pozabila nate!). Večkrat mi je Lissa pošiljala pozdrave, tudi kakšno buteljko dobrega vina, sicer pa sva se družili predvsem virtualno oziroma vizualno preko medijev, fotografij in knjig. Ampak vselej nastopi čas, le z božjo mastjo se moramo poprej nič kolikokrat namazati...

Služba ima dobre in slabe plati. Vsaka. Ena od dobrih plati moje je spoznavanje novih krajev in novih ljudi na službenih poteh. Širjenje obzorij po strokovnih in malo manj strokovnih plateh. In druženje s sodelavci. Vse v enem. Najboljše kar lahko katerakoli služba da. Ure in ure smeha medtem ko smo se družili z gospo Bonovo. Čeprav sem bila prvič pri njej doma, imam občutek, kot bi se poznali že zelo dolgo... mogoče zato, ker sem bila obdana s tako srčnimi ljudmi.

Dogodki minejo. Spomini ostanejo. Fado. Ne vem, kaj naj si mislim o njem, za ušesa ni ravno balzam, vsaj v izvedbi, ki smo ji mi prisluhnili, ne. Ocean. Neskončno mnogo vode. Presenetljivo mirne vode. Občutek majhnosti, ki ti ga da prostranost in hkrati mirnosti, da bo vse dobro. Gorile. Sicer sem proti zapiranju živali v kletke, ampak s tem, da sem imela priložnost prvič v življenju videti to veličastno žival, se mi je izpolnila dolgoletna želja. Njen pogled, velikost in žalost v svetlečih očeh. Tako podobne človeku, a hkrati tako različne. Vino. Ne morem ravno reči, da sem pri Lissi pila dobro kavo, ampak vino... odlično... s kolegico sva preizkusili vino iz različnih portugalskih regij in ravno za zlit v lijak ni bilo nobeno. Med umazanim perilom sta dve buteljki prišli z menoj v Slovenijo, tako da bom lahko "guštirala" tudi doma. V kovčku, ki je našel pot do mene skoraj dan kasneje, so bili uničeni magnetki za hladilnik, toda vino celo. Bog očitno obstaja. Pasta de nata. Nekaj majhnega, na prvi pogled niti ne zgleda posebno okusno, ampak je res dobro. Sladko, majhno in posebno, čeprav preprosto v svoji osnovi... s hrustljavim dnom in kremastim jedrom, tako kot moja prijateljica Lizbona.

Če bo le šlo, draga prijateljica, pridem kmalu spet. Najbrž se bom naslednjič izobraževala zgolj po nestrokovnih plateh in uživala v večerih ob reki Tejo, pila dobro vino, se sladkala s pasto de nata, daleč, zelo daleč v ozadju se bodo slišali zvoki fada... le kavo za naslednje jutro si prinesem s sabo iz Slovenije.