Kafe

Obožujem kavo. Dobro kavo. Vsekakor iz tega ne delam znanosti tako kot kdo drug, ampak vem, kaj mi paše in kaj je po mojem okusu. Pitje kave dobi povsem novo dimenzijo, ko postaneš mama, postane obred in sinonim za 5 minut miru oziroma v praksi 1 minuto in 35 sekund z vštetim flekom od razlite kave na sveže oblečeni majici ali pravkar pobrisanih tleh.

Kava je obvezen jutranji obred... brez nje sploh ne vem, da sem budna... skodelica kave je čvek v službi in družabni dogodek v popoldanskih urah. Kava zbližuje, z omamnim vonjem, glasom sproščenega klepeta in pisanimi šalčkami napolni prostor, nobeno družabno omrežje na zna ustvariti atmosfere, kot jo pričara nekaj zrn ravno prav pražene kave z nekoliko mleka, da je zares po mojem okusu.

Kava prinaša bogastvo... občutkov tistemu, ki zna zares uživati v njej... in na bančnem računu vsem tistim, ki se ukvarjajo z njenim uvažanjem in prodajanjem... vsaj v Evropi... danes do kave precej lahko pridemo, do kave nasploh, ne bom rekla do odlične kave, včasih pa je kava predstavljala pravo redkost...  nona je ob rojstvu moje mama leta 1950 prejela od neke sestrične iz Argentine 2 kilograma kave... nona kave ni pila, okus kave je spoznala kasneje, ko si je ta luksuz lahko privoščila, ko so otroci zrasli in se ni bilo potrebno boriti za vsak košček kruha... 300 gramov argentinske kave je zamenjala za dva mala prašička, 100 gramov kave za 10 kilogramov koruze in vsak dan je soseda za 5 zrn prave kave prinesla poln predpasnik pšenice... soseda je tistih nekaj zrn vsako jutro spražila med ječmen, zato da je jutro vsaj dišalo, če že okusa ni imelo takega, kot bi si želela, nono pa je čez mesec dni v mlin odnesel žakelj pšenice...

Obožujem kavo. Dobro kavo. Še bolj pa obožujem dobre in simpatične ljudi, ki mi ob kavi delajo družbo. Tudi sama rada spijem skodelico dišeče razvade. S pogledom na Volčji grad. V miru. Pa čeprav le za minuto in 35 sekund. Neprecenljivo oziroma vsaj za dva prašička in žakelj pšenice.