Pirhi

Doma jim nikoli nismo tako rekli. Pirhi. Ta izraz so me naučili v šoli ali pa sem ga slišala v kakšni televizijski oddaji, ki se je predvajala na družinskem sprejemniku vsako nedeljo med mašo in kosilom. Brez pravice glasovanja o tem, kaj bi kdo gledal. In danes mi oče razlaga o demokraciji kot o najboljšem sistemu...no, najbrž ne misli družinskega sistema... vsaj našega ne, gotovo...

Čeprav pirhi v mojih otroških dneh niso imeli tako sofisticiranega imena, so bili vsake velikonočne praznike na mizi. In to vedno enaki.  Škrlatno rdeči z odtisom rožice ali listka z vrta. Spet brez demokratičnega glasovanja. Mama je olupke od čebule zbirala približno od božiča. Edino izbiro sem imela pri nabiranju rožic in listkov, nato sva z mamo na veliko soboto dopoldne rožice in listke pritrdile na jajca s hlačnimi nogavicami in jih dali kuhati v vodo, kjer so se že kak dan močili čebulni olupki. Potem sva jajca namazali še s "špehom", najlepša sem odbrala za žegnanje jedil, ostala pa položila v košarico s senom in malimi piščančki. Vsa jajca smo pojedli, če nam do ponedeljka ni uspelo, je nato oče tvegal svoj prebavni trakt in pojedel preostanek, vedno se je izšlo... hrane se ne meče stran.

Danes je drugače. Vem kako se "pofarbanim" jajcem zares reče in vsako leto si izmislim kaj drugega, novega. Najbrž tukaj nekaj diši po principu ali demokraciji. Lani sva s sinom ustvarjala s servietami, predlanskim sva jajca barvala z jedilnimi barvami in nanje lepila nalepke, še leto prej sva jih ovijala v nekakšno plastiko... pa z voskom, voščenkami, v teranu... le v čebulnih olupkih jih še nisem nikoli kuhala... to ima spet kaj z družinsko dikataturo oziroma tem, da dokler si odvisen stvari sprejmeš take kot so in sploh ne razmišljaš o tem, nato pa narediš ravno obratno... leta so minila in sedaj že nekaj let s sinom ustvariva pisana jajca tudi za moje domače, letos se nama bo prvič pridružila še hčerka in sestrica... danes je drugače, ampak stran jih še vedno ne mečemo, v ponedeljek jih pomalica moj oče.

Človek se vse življenje uči in vsak običaj, dogodek ali pripetljaj nam ponuja lekcijo, le prepoznati jo moramo. Jaz sem se ob pirhih denimo naučila to, da sreča ne izvira nujno iz demokracije. Upam, da dočakam in prisluhnem, kaj vse bodo pirhi naučili moja otroka. Kdo ve, mogoče bosta ponovno spreminjala politično ureditev v svojih družinah.