Kristusova leta

Pa so tu... nikamor ne ubežimo, dohitijo nas in pokopljejo pod sabo... leta, ko so mojega idola pribili na križ... ker je bil upornik, upornik v duhu tako kot jaz, zato upam, da me ne čaka podobna usoda. Danes te drugače pribijejo in zabijejo, bolj prefinjeno, tako da si zadnji udarec najpogosteje zada upornik sam in ostanejo plenilci sterilnih šap in ugleda.

Pa so tu... Kristusova leta... ne morem ravno trditi,da se počutim staro kot Kristus ali mlado kot pravkar pognali popek...počutim se dobro... mogoče je to povezano s tem, da sem v sebi še vedno stara 24 ali pa tudi ne... moja glava je ostala tam nekje sredi dvajsetih, vpeta med majske igre, izpitna obdobja in Magnum bar... moje telo pa tudi še ni pretirano zarjavelo... sem celo v boljši formi, kot nekaj let nazaj, ko sem bila izmenično noseča ali doječa... počutim se bolj samozavestno, iz leta v leto bolj vem, kaj počnem in vem, čemu poskušam slediti, bolj poslušam sebe in ne druge in manj me prizadenejo stvari in dogodki, ki niso neposredno odvisni od mene... ne, ne bom rekla, da se je lahko starati, se pa definitivno splača, vsaj za zdaj... no, tako ali tako bom do smrti stara 24...

Predvsem pa me je Kristus oziroma njegova leta naučil neprecenljive lekcije... sem taka kot sem in ne taka, kot mislijo drugi, da bi morala biti! Ja, lahko sem tudi boljša in bom še boljša, toda samo zase, starala se bom kot vino in v prašni kleti najboljša dočakala, da me popije čas staro 24 let...