Valencia

Leta in leta sva izbirali poti... in nikoli zares odšli. Vedno je prišlo nekaj vmes... velikokrat z moje strani, včasih pa tudi ne... prvi otrok, izpiti, selitve, poroka, hiša, Kras, finančne stiske, drugi otrok... kača brez konca je prekrižala poti, vsaj skupne... toda sedaj sva presekali kačo, spokali kufre in odšli za srcem... četudi le za nekaj dni... Valencia, kratko, a izjemno sladko in nepozabno doživetje z vonjem po pomarančah!

Danes sva na kavi ponovno obujali spomine in si bili edinega mnenja... vsekakor morava ponoviti! Mogoče naslednjič celo tvegava jezne poglede sopotnikov na letalu in s sabo vzameva mojega starejšega sina... zagotovo bi tudi on užival... čim prej bo ponovno potrebno izza pasa potegniti hladno orožje in dati plazečim se obveznostim jasno vedeti, da bodo počakale, da nas nizkocenovnik ponovno pripelje nazaj domov.

Valencia je prečudovita. Polna zgodovine, okusno opremljenih kavarn in pomaranč. Splača se tvegati slabih 50 evrov za povratno letalsko karto in odleti v to obmorsko mesto, če ne drugega zaradi pingvinov. Da, prav ste prebrali. Kljub temu da v Valenci praktično ne vidiš človeka v pohovki, (Sredi januarja je bila temperatura ob 10h zvečer 13 stopinj Celzija.) sem prvič v življenju videla pingvine. Imajo ogromen Oceanografic, kjer poleg pingvinov bivajo še brez številne ribe, morski levi, delfini, flamingi, želve... in meduze... ja, te živali oziroma 99% vode, resnično fascinantne vode, ki je z igro svetlobe še veličastnejša.

Španci majo januarja razprodaje, tako kot mi, le da so pri njih vredne svojega imena. Resnično ugodne cene oblek, čevljev in torbic so lahko same po sebi razlog, da tvegamo pol stotaka in poletimo na Iberski polotok. Izbira je veliko boljša kot pri nas. Mango. Zara. Misako. In Cache Cache. Ta zadnji je razlog za odpravo v neznano, oziroma v Sagunto, ki je nekje na meji med pravo Španijo in Divjim zahodom. Stavba na železniški postaji z razbitimi šipami in velikim napisom "El paso",  kaktusi ter testosterona in žganih pijač poln lokal okoli 10h dopoldan mu definitivno dodajo čar, ampak dogodivščina za vnuke je edino, kar na koncu res šteje... no, upam, da ostane še kakšna fotografija...