Tokrat me bo odneslo gor, gor, kjer je malenkost redkejši
zrak, gor, kjer najraje sama poslušam snežinke, gor, kjer bi rada v vetru za
vedno ostala… Obožujem jih... vrhove, slabo uhojene poti, jeklenice, hladen
vetrič in mir... korak za korakom, vsakič višje, k cilju, sendviču in zmagoslavju.... veselju, da ti je dano biti v trenutku tam, uživati v
razgledu in bos stopicati po zaplatah trave... darilo, ki mu je ime življenje…
Dolga leta me že vleče gor… včasih sta me vztrajno vlekla
oče in mama, ki sta me skušala prepričati, da je zabavno, če ti ribice grizejo
prste na nogah, da nima vsak te sreče, da ga zbudi svižčev žvižg in tudi te ne,
da bi sanjal o novih poteh... in jima je uspelo, predvsem očetu, pa potem čez
leta še bivšemu fantu... ko ti zlezejo v srce, so tam za vedno, ni je sile, ki bi iz
spomina izbrisala vonj po jutranji rosi, škripajoči zvok izpod gojzerjev na
zamrznjenih poteh, podobe čudovitih razgledov in žgečkljiv občutek žametnih
zaplat visokogorske trave…
Tudi vrhovi so podlegli množicam, nestrpnim množicam ljudi,
ki jih moti vse okoli njih, ne pomislijo pa, da so mogoče najbolj moteči oni
sami… Kolone ljudi se vse poletne vikende vijejo iz Kredarice proti Triglavu,
na mangartskem sedlu ob 10h ne dobiš več parkirnega prostora… Ljudje (Za njih
res ne moram uporabiti izraza planinci, kajti planinec ne pomeni samo nekoga,
ki hodi po planinah, temveč nekoga, ki se kulturno obnaša do ostalega živega
sveta okoli sebe in spoštuje naravo.) se prerivajo po poteh, hitijo proti
vrhovom in ob tem se sploh ne zavedajo, da zamujajo ravno najlepše…
Na srečo pa si taisti prerivajoči pohodniki večinoma želijo
znanih vrhov, takih za katere bodo poželi ploskanje svojih prijateljev in
somišljenikov… in zato tiste najlepše zaplate čistega snega ostanejo zame, za
prve snežne korake mojih otrok in za dva psa, ki potisneta smrček v zmrzlino…
Želite, da katero od teh sledi delim z vami?
Jaaaa :) sploh kakšen tak vrh, kamor si "zvlekla" tudi otroke :)
OdgovoriIzbriši