Prve besede

Včasih, ko me še nihče ni imenoval za mamo, se mi sanjalo ni, kako lahko otroci, čeprav stari le nekaj mesecev, kažejo svoj karakter. Pravzaprav, če natančno pomislim, se že v trebuhu obnašajo točno tako, kot se kasneje izkaže, da je bilo edino razumljivo, glede na njihov temperament in značaj, da o samem rojstvu ne govorimo... nekateri so radi ekskluzivni, drugi borbeni, tretji glasni, pa spet eni hitri in njim čisto nasprotje taki, ki so bolj počasni... vsega je in prav je tako, ampak zelo zanimivo je, da ko otroka, ki je zrasel in se razvil v lastnem trebuhu, z leti spoznavaš in se pred očmi razvija v pravega malega človeka, spoznaš, da je bilo edino razumljivo in logično, tako kot je v resnici bilo...od prvih brc v trebuhu do poroda, dojenja, prvih korakov in prvih besed...

Imam dva potomca. Fantka in punčko. Bolj si ne bi morala biti različna, če vzamemo v zakup dejstvo, da je imela narava na razpolago isti dedni material. On zelo pragmatičen, radoveden, raztresen, počasen, znanstveno naravnan, ljubitelj televizije in vsega elektronskega, tekmovalen, retorik... ona nežna, redoljubna, natančna, dobra opazovalka, preprosta, topla, trmasta... veliko besed je, s katerimi bi ju lahko opisala, ampak skupnih lastnosti imata malo... delita pa si ljubezen in to je edino, kar šteje...resnično se imata rada in čeprav se kar naprej dražita in prerivata, eden brez drugega ne moreta...

Prve besede prvorojenca so bile "pupu" (Še prevod:gremo pohajat, ven, na igrišče, izenačeno z besedno zvezo "ne biti doma"). Takrat nisem razmišljala, da ima to, da je začel s potepanjem in ne kako drugo besedo, kak poseben pomen...ampak danes mi je jasno, da je bila prva beseda, ki je prišla iz njegovih ust, edina možna, glede na to, kakšen on je... Ko se vračamo z dopusta proti domu, že sprašuje kam gremo naslednjič, preden do konca poje kosilo, stoji z žogo pod roko in sprašuje, ali lahko gre k prijatelju igrat nogomet, spi z Atlasom pod vzglavnikom, globus ima izrabljen od drsenja s prstki preko puščav, gorovij in oceanov, verjetno ni zastave, za katero ne bi vedel, kateri državi pripada... Ja, beseda "pupu" je resnično bila edina, ki je lahko prva priletela iz njegovih ust...

Tudi pri hčeri ni šlo za najbolj običajno prvo besedo. Najprej je namreč izrekla besedo "moje". Ker je začela govoriti kasneje kot sin, se šele kažejo prve posledice te usodne besede in prav zanimivo bo, kaj vse nas še čaka. Zgleda, da bo po njeno...

Železo

Kemični element. Kovina. Latinsko ferrum. Po masi najpogostejši element na Zemlji. Spominja me na prve ure kemije v osnovni šoli, na Mendelejeva in njegov periodni sistem. Kot otrok sem si pod besedo železo  predstavljala nekaj najtrdnejšega, neuničljivega, težkega. Vendar sem kmalu, še preden sem dobro prestopila srednješolski prag, ugotovila, da lahko spraviš železo tudi v tableto ali sirup.

V sedmem ali osmem razredu osnovno šole sem prenehala jesti meso. Za deset let.  Verjeli ali ne, zaradi vonja. V zimskih večerih sem bratu, ki je po poklicu mesar,  velikokrat  pomagala pri izdelavi brezštevilnih salam in klobas in ta vonj po surovem mesu se je iz kleti zažrl v brisače, rjuhe, stene, v vse pore našega doma in predvsem v moje možgane. V bistvu sem postala vegetarijanka, čeprav takrat nisem vedela, da se temu tako reče. Kakšno leto kasneje so se začele menstruacije, močne, pogoste in dolge... istočasno sem bila kot večina najstnic prepričana, da sem debela in sem hujšala. Vsi, ki me vsaj približno poznate, veste, da nisem polovičar, če se nekaj odločim, stvar izpeljem v celoti in do konca... tudi shujšala sem skoraj do konca... vse našteto z mojim ne preveč visokim hemoglobinom naklonjeni dedni zasnovi je bil pravi recept za slabokrvnost... zdravnika je kar malo zaskrbelo in mi je predpisal nekaj škatel črnih tablet... železa...

Tablete sem jemala nekaj mesecev, kmalu sem ugotovila, da niso v najboljšem odnosu s prebavnim traktom in jih zabrisala v kanto za smeti... toda železna naveza je bila sklenjena in traja še danes, pa če mi je to všeč ali ne.

 

Skozi leta sem spoznala različne oblike te očitno za naš obstoj zelo pomembne kovine. Ferrum Lek, Legofer, šumeče tablete... Čim se je pokazal plus na nosečniškem testu, že sem iz lekarne odšla z dvema torbama železa. Za začetek. 

Danes sem se spet vrnila iz lekarne z vrečko železja. Tokrat kovina ni zame.  Nič trdega, neuničljivega in težkega ni bilo v vrečki. Samo nekaj škatlic tablet in žalostna zgodba.  Toda vrečka s škatlami železovih preparatov pomeni več, kot si marsikdo predstavlja. Pomeni voljo do življenja, upanje, da je lahko boljše in moč, da sami lahko spremenimo tok. Mi sami smo ta trdnost, neuničljivost in moč, ki jih sicer pripisujemo vsemu mogočemu, le sebi ne... Ni kaj, po naših žilah se pretaka železna kri.