Človek kar težko verjame, da nama je uspelo ponovno... Kjub temu da sva z vsakim mesecem bolj zaposleni in težko najdeva čas za kavo, čeprav delava le slabih 100 metrov narazen... Kjub temu, da je življenje vsaki posebej v zadnjem letu postavilo še več novih ovir... Sva preskočili čas in prepreke... spakirali vsaka svoj mali kovček in za februarski vikend odleteli v Malago. Bilo je kratko, ampak nadvse razburljivo, polno dogodovščin, ki bodo sčasoma postale vznemirljive zgodbe iz nekega drugega časa...
Začelo se je že pred vzletom... ko sva v okolici letališča iskale parkirišče, kjer sva imele rezerviran parkirni prostor, je meni zazvonil telefon... Bratova punca... takoj se mi je zazdelo, kje oziroma s kom je najverjetneje tažava, ampak ni se mi niti sanjalo o vrsti težave, dokler nisem na drugi strani zaslišala: "Ti, Anja! Kaj naj naredim? "Ta mihna"(Mala po briško) je pojedla termometer...živosrebrni!!!..." Kaj lahko??? Da človeški mladič pomalica stekleni termometer? Ja, več kot očitno lahko... in smo kakšne dve ure viseli na telefonih tako in drugače, spremljali vitalne znake, dokler nismo ugotovili, da v termometru ni bilo živega srebra... in si oddahnili... jaz sem zadihala, ko sem bila že privezana na letalskem sedežu in so motorji že brneli... Španija, prihajava!!!
V Malago sva prispeli v poznih večernih urah... tako poznih, da se Špancem zdi, da nihče več ne potrebuje avtobusa... in sva našli še 3 sotrpine, en tajski par iz Londona in domačina, ter si delili stroške do centra... ulice na poti do apartmaja so spominjale na staro kriminalko... nizke stavbe z zamreženimi okni in vrati, na stopnicah pa gručice treh ali štirih ljudi, fantje v usnjenih jaknah in punce v prekratkih mini krilih s cigareto v roki in pogledi usmerjenimi v telefone... apartma je bil v nasprotju z sosesko moderen, lep, lično opremljen, čeprav z železnimi rešetkami na vseh tudi najmanjših oknih in najnovejšimi protivlomnimi vrati... da so vrata resnično protivlomna, sva zvedeli naslednji dan, ko je lastnik moral poklicati profesionalce, da so vlomili v apartma, ker sva midve pustile ključe v vratih, na notranji strani...obe sva blond...
Naslednji dan sva se že zgodaj odpravile na potep po Malagi... peš, kot najbolje znava... podali sva se na trdnjavo Alcazabo in nekje na poti na Gibralfaro sem dobila klic iz domovine, da si je sin poškodoval roko... res mi je bilo hudo, ker nisem mogla biti ob njem... in ko sem s solznimi očmi opazovala morje z Gibralfara, me je pocukala prijateljica in rekla: "Mislim, da imava delo..." Angleškega turista je namreč infarkt... in naslednjo debelo uro je bil čas za najino osnovno poklicno poslanstvo... vsaj razmišljala nisem preveč...
Nato sva se v upanju, da si zasluživa vsaj kavo v miru, preden se odpeljeva proti Granadi, odpešačili nazaj v mesto... napaka... dobili sva klic oziroma več klicev razjarjenega lastnika apartmaja, kjer sva prespali preteklo noč, ker sva pustili ključe v vratih in je moral vlamljati v lastno stanovanje... saj človek bi se naredil Francoza in odšel direkt v Grenado...toda pri njem sva imeli kovčke!!! Če je bila prejšnji večer epizoda iz kriminalke, se je tokrat odvilo dnevno nadaljevanje horor filma... gospod na vozičku, pogajanja o dolgu za vlamljanje v stanovanje, bankovci v spodnjih hlačah, temni hodniki, zamrežene vse možne odprtine, neskončna stopnišča... ko sva končno prišli do svojih kovčkov, brez da bi se prelila kapljica krvi, sva, kakor hitro so naju nesle noge, odhitele proti Granadi...
Granada je bila bolj mrzla, dišalo je po snegu s Sierre Nevade... zelo arabska... hostel poln pijanih španskih mladcev... vino odlično, tacosi še bolj... prvič, in najverjetneje tudi zadnjič, sem imela priložnost videti čisto pravi in originalni flamenco... ki mu ne morem čisto nič očitati, razen tega, da je glavni plesalec otresal kapljice znoja na prve tri vrste obiskovalcev, medve sva k sreči sedeli v najbolj oddaljenem kotu...toda, če sem iskrena, je bila sangria definitivno boljša od flamenca...
