Najtežje bitke so zaupane najmočnejšim vojakom

Velikokrat se sprašujemo, zakaj življenje ne pozna milosti... priznam, tudi sama... pride dan, ko se ustavim, tudi pokleknem pred njegovim veličastvom in ga sprašujem, zakaj ne pozna usmiljenja do mene, kako je lahko tako kruto in brezsrčno... in dobim vedno isti odgovor... v življenju nam je zaupano tisto, kar si lahko izborimo, zaupane so nam vojne, za katere premoremo orožje... kako se bomo borili, kaj bomo izborili, ali bomo zmagovalci ali poraženci pa je odvisno samo od nas... pred nami je  življenje ali njegov konec, ki vsi vemo, kakšno ime nosi... in s časom se naučimo, da izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne...

Priznam, pride dan, ko pokleknem pred njegovim veličastvom... ono pa stoji pred mano golo, s preprostimi odgovori... in ko se ozrem naokoli, vidim, da imam veliko, da je življenje radodarno že samo po sebi, da štejejo vsi občutki, vsa polnost in pristnost, ki jo prinaša srce... in iz srčnosti rojena bolečina je prav tako pomemben, verjetno najpristnejši del... življenja... če ni bolečine je konec, je tišina... Koliko ljudi se ta trenutek bori za življenje? Kolikim smrt diha za ovratnik? Koliko jih žaluje, ker so izgubili ljubljeno osebo?... Vsak dan jih gledam v službi... borce, ki se borijo za življenje, sorodnike v solzah, ljudi polne strahu ob smrtonosnih diagnozah... in kaj spoznavam? Da ljubijo življenje še bolj, da so mu pripravljeni dati več in želijo v zameno manj...takrat, ko stojimo pred njegovim veličastvom goli, spustimo pričakovanja... in čutimo kako se napolnijo pljuča, vdih in izdih, štejemo utripe srca, merimo v prijaznosti in plačujemo z ljubeznijo...

Življenje ni mama, ki bi nas zaščitila in ujčkala... nihče ni nikoli rekel, da bo lahko, nobene pogodbe o protekciji nismo podpisali z njim... mi smo dolžni ščititi in negovati življenje v nas, ker je to edino, kar imamo... Življenje ne podeljuje Oskarjev ali Zlatih malin... največja nagrada je življenje samo po sebi... nagrada je mrzel zrak v kotičkih pljuč, prebujanje v sončno jutro, debele nevihtne kaplje na naši koži, osvojeni vrhovi in nenazadnje tudi boleča izkušnja, iz katere se rodi modrost in radost do vsakega novega dne... Življenje ni privez v pristanu, je plovba... na odprtem morju, v nevihtah, vročih dneh z ustnicami razpokanimi od žgočega sonca, mirnih, zvezdnatih nočeh in v orkanskem vetru... plovba brez kompasa... in ko se nam zdi, da smo se izgubili na poti življenja, lahko plujemo na slepo ali počakamo na noč, se ozremo v zvezdnato nebo in poiščimo novo smer...izbira je naša... kajti najtežje bitke so vedno zaupane najmočnejšim vojakom... tudi življenjske...