2019

Pravkar sem spisala še eno mnenje in medtem ko čakam, da zazvoni en od službenih telefonov, pišem te vrstice... zadnje v tem letu... da se bliža sam fotofiniš leta, me opominjajo le posamezni poki pirotehnike, ki se oglašajo nad Ljubljano... nič preveč prazničnega ni v zraku, nobene evforije...

To leto mi je marsikaj vzelo... grenko leto je za mano... in čeprav imam rada grenčice, si želim samo, da mine in naslednje prinese kaj bolj sladkega... da končno zaživim, zadiham, okusim in primem za življenje, kot si ga želim... da sem ljubljena v svoji drugačnosti, da čas spozna, da si zaslužim možnost... napake sem odplačala in ni me jih sram priznati, dokazala sem, da znam nositi breme posledic... tisti, ki poskusimo, tudi zgrešimo...

To leto mi je marsikaj dalo... spoznanje, da imam največ moči takrat, ko vsi mislijo, da se bom zgrudila... in to, da sem sposobna ljubiti z vsem srcem, za ljubezen premikati meje in se ji podrediti... naučilo me je, da podrejanje ljubezni, ni šibkost...

2019 je prineslo preizkušnje.... ovire, ki sem jih preskočila, vozle, ki sem jih razvozlala in mi zadalo rane, ki se celijo... počasi, toda zagotovo se spreminjajo v brazgotine, ki bodo v opomin lepšale meje telo... in srce...

Zato si sama zase in za vse vas želim, da 2020 prinese miru... tisti tihi, notranji mir, ko veš, da si zakoreninjen in da tvoje veje plapolajo v svobodi vetra, ko čutiš, da te varuje ljubezen... ne glede na vse...