Ali je Corona res kralj med virusi?

Virus je zelo majhen bolezenski povzročitelj, ki se lahko razmnožuje le v živih celicah. Virusi so sestavljeni iz nukleinske kisline (DNK ali RNK), okrog katere je zaščitni ovoj iz beljakovin ali mešanice beljakovin in lipidov. Poznanih je veliko vrst virusov, mnogo virusov povzroča nalezljive bolzni, ne pa vsi. Coronavirusi so velika družina virusov, ki povzročajo bolezni dihal pri človeku (v celotni paleti od navadnega prehlada do hudega akutnega respiratornega sindroma). Novi Corona virus (nCoV) v preteklosti še ni bil dokazan kot povzročitelj okužbe pri ljudeh.  Novoodkriti Coronavirus povzroča bolezen COVID-19, ki je okrajšava za s Coronavirusom povzročeno bolezen, o kateri so prvič poročali 31.12.2019 (zato COVID-19) iz mesta Wuhan na Kitajskem. Tako nekako pravita Wikipedija in Svetovna zdravstvena organizacija.

In kaj pravi moja malenkost? Ne, Corona zelo verjetno ni kralj med virusi. Najbrž zato, ker virusi v prvi vrsti nimajo krvi, ki bi lahko bila modra, ter nimajo možganov in so potemtakem prepametni, da bi se ukvarjali s tem, kdo je najboljši med njimi. Ne samo, da nimajo možganov, niti s seksanjem ne izgubljajo časa, temveč za razmnoževanje uporabijo gostitelja oziroma njegove celice, v katerih se veselo množijo. Namesto tega raje izkoristijo vsako sekundo in postajajo boljši (strokovno rečeno mutirajo). Bolj virulentni, bolj agresivni, bolj nevarni... Roko na srce, v vojni proti virusom nimamo za burek. Zakaj? Ker smo preveliki, preokorni, preveč zakomplicirani in kompleksni, ker izgubljamo čas z razmišljanjem, razmnoževanjem, seksanjem iz užitka, merjenjem moči in vojnami za meter zemlje... Predvsem pa zato, ker dragocene ure izgubljamo v paniki in se posvečamo povsem nepomembnim stvarem, na primer temu, kdo je močnejši oziroma kdo je car., kdo bo tesneje zaprl meje, kdo bo prodal več konzerv za zaloge v domačih karantenah, kdo naredil več testov... Kaj se vam zdi?

Vsakemu svoje. Corona se veselo širi in je v tem pogledu vsekakor zmagovalec. Mi pa smo zmagovalci v pretiravanju, ustvarjanju panike in metanju peska v oči. Ko sem danes v kmetijski trgovini skupaj s prodajalcem izbirala semenski krompir, je prišel gospod v zrelejših letih in vprašal prodajalca, če imajo zaščitne maske... le-ta mu je odgovoril, da mask ne držijo, razen tistih za škropljenje (ki pa so jim trenutno tudi zmanjkale!!!). Gospod pa razočarano, da mask nikjer ne dobi, ker so povsod pošle in da bi bile za zaščito pred novim virusom tudi tiste za škropljenje trt boljše kot nič. Corona ni kralj med sebi enakimi, je pa trenutno gotovo kralj. Kralj česa? Presodite sami.

Praznik ljubezni

Valentinovo. Sama sedim za prenosnikom in ob kozarcu vina pretapljam svoje misli v tipkan zapis. Nikoli nisem stavila na Valentina ali podobne uvožene traparije, ki praznijo denarnice in se igrajo s čustvi... če si sam, ni nujno, da si osamljem... če ljubiš, ni rečeno, da si ljubljen... nič ni samoumevno, niti utrip srca... zato sem bila vedno mnenja, da šteje tisto, kar nosimo v srcu, kar živimo, udejanimo, pokažemo... dan za dnem... da šteje to, kar smo pripravljeni narediti za nekoga... da nekje nekdo namesto nas sešteva in odšteva, da je zapisano v času ter je to tisto, kar ostane in je neizbrisljivo... nisem imela pretirane sreče z "Valentini" v življenju, prej za v pozabo kot za v spomin... in ko se je začela moja vera v ljubezen sesuvati v prah, sem spoznala...

Danes je praznik. Praznik ljubezni. Moje ljubezni. 14. februar. Dan, ko je srce dobilo bitko z glavo. Ponosna sem nanj. Želim, da še kdaj zmaga. Srce. In nariše novo ozadje na zaslon. Smešno in butasto se navadno zdi tistim, ki niso izkusili, plehki sledijo čredi, uporniki so vedno proti... toda kdo zares okuša življenje? Kdo živi in kdo zapravlja dneve? Kdo sem jaz? Kam spadam? Ali obstaja nekje nekdo? Ljubezen je danes dosegla točko, ko se lahko pretopi v življenje, v vsakdan, v dobro jutro, poljub za lahko noč in matematično enačbo. Ni ovir za tiste, ki se ljubijo. Ni dilem, če si hvaležen za življenje. Sama sem, a ne osamljena. Ljubim in sem ljubljena.

Odkar se zavedam sama sebe, sem se spraševala... ali znam? Ali zmorem? Se lahko prepustim? Danes vem, da znam in zmorem. Odgovori so prišli sami takrat, ko jih nisem pričakovala. Ko sem se nehala spraševati in se prepustila življenju. Njegovi veličini.