Praznik ljubezni

Valentinovo. Sama sedim za prenosnikom in ob kozarcu vina pretapljam svoje misli v tipkan zapis. Nikoli nisem stavila na Valentina ali podobne uvožene traparije, ki praznijo denarnice in se igrajo s čustvi... če si sam, ni nujno, da si osamljem... če ljubiš, ni rečeno, da si ljubljen... nič ni samoumevno, niti utrip srca... zato sem bila vedno mnenja, da šteje tisto, kar nosimo v srcu, kar živimo, udejanimo, pokažemo... dan za dnem... da šteje to, kar smo pripravljeni narediti za nekoga... da nekje nekdo namesto nas sešteva in odšteva, da je zapisano v času ter je to tisto, kar ostane in je neizbrisljivo... nisem imela pretirane sreče z "Valentini" v življenju, prej za v pozabo kot za v spomin... in ko se je začela moja vera v ljubezen sesuvati v prah, sem spoznala...

Danes je praznik. Praznik ljubezni. Moje ljubezni. 14. februar. Dan, ko je srce dobilo bitko z glavo. Ponosna sem nanj. Želim, da še kdaj zmaga. Srce. In nariše novo ozadje na zaslon. Smešno in butasto se navadno zdi tistim, ki niso izkusili, plehki sledijo čredi, uporniki so vedno proti... toda kdo zares okuša življenje? Kdo živi in kdo zapravlja dneve? Kdo sem jaz? Kam spadam? Ali obstaja nekje nekdo? Ljubezen je danes dosegla točko, ko se lahko pretopi v življenje, v vsakdan, v dobro jutro, poljub za lahko noč in matematično enačbo. Ni ovir za tiste, ki se ljubijo. Ni dilem, če si hvaležen za življenje. Sama sem, a ne osamljena. Ljubim in sem ljubljena.

Odkar se zavedam sama sebe, sem se spraševala... ali znam? Ali zmorem? Se lahko prepustim? Danes vem, da znam in zmorem. Odgovori so prišli sami takrat, ko jih nisem pričakovala. Ko sem se nehala spraševati in se prepustila življenju. Njegovi veličini.