Še ena noč brez spanca?

Telo... je utrujeno... od bremena, ki ga nosi, čeprav je sorazmeroma mlado... od prehojenih poti in dela, ki se nikoli ne konča... roke hrapave od obešenega perila, pospravljenih metrov drv in čistil, s katerimi so velikokrat drgnile tla na obeh straneh meje... prsti utrujeni od napisanih besed, premnogih izpiskov v zvezkih, miselnih vzorcev in podpisanih izvidov, noge od ponošenih čevljev, ki jih je mama prinesla v vrečah iz Italije... oni jih niso hoteli... jaz sem v njih končala fakulteto... ni me sram, toda telo potrebuje počitek...

Glava... je utrujena... od neštetih člankov, strokovnih knjig v tujem jeziku, ki jih je shranila na kratek ali dolgi rok, od razbijanja, kako naprej, kako si izboriti pot zase in boljšo prihodnost za svoja otroka... utrujena od poravnav, ki jih je sprejela samo zato, da bo nekega dne lažje, pogodb, ki jih ni želela podpisati in besed, ki jih je nekdo z lahkoto prelomil... utrujena od razmišljanja, učenja ter vedno istih bitk, ki jih najbrž nikoli ne bo dobila, ali pa jih je že zdavnaj, le da zmage opredeli drugače, morebiti jih ne prepozna... glava potrebuje počitek...

Srce... je utrujeno... od tega, da verjame... da bo nekega dne boljše... da zaupa ljudem, ki v resnici ne bodo nikoli drugačni in ves čas delajo samo zase... utrujeno od tega, da krvavi in utripa dan za dnem, kljub temu, da ni veliko upanja, da ga nekoč čaka spodbujevalnik... mogoče delodajalec ne bo nakazal dovolj odstotkov od plače... ali pa bo preprosto preutrujeno, da bi se ponovno lahko borilo za nekaj, kar mu po zakonu pripada... in bo spet imel prednost nekdo, ki boljše vrti gobec ali ima boljši pedigre... tega je navajeno... toda srce ne pozna počitka, a pride dan, ko tudi najbolj vztrajno srce obupa...

Da, in zato me čaka še ena noč brez spanca, ker telo boli, glava skleli, srce krvavi... a nihče od njih noče nehati verjeti, noče obupati, ker potem vse skupaj ni imelo smisla... toda jutri bo nov dan...  mogoče boljši... ne verjamem v nikogar več, razen vase... in v nov dan, boljši, če ne zame, bo pa gotovo prišel za moja otroka... ker mora... in moja naloga je, da ju do tam pripeljem... ker moram... in zmorem...

Zdravje je namreč največje človeško bogastvo, v izrednih razmerah pa velikokrat edino bogastvo, če sploh.

Namestno naslova zadnja poved specialistične naloge. Konec je nekega obdobja, sedaj imam nov naziv. Specialist.

Po letih, desetletjih sem prišla do zaključka nečesa, kjer... me čaka nov začetek... to je zgodba, kjer se učenje nikoli ne preneha, poklic, ki mi je omogočil, da živim... številna odrekanja, zbiranje zadnjih evrov za prvo uniformo, stetoskop, vožnje ob vikendih iz Ljubljane na skrajni zahod in nazaj v prestolnico, nepozabna leta v študentskem domu na Topniški, priložnostna dela, litri kave pred izpiti, litri vina po njih, zaključek študija z otrokom v naročju, čakanje na prosto mesto za pripravništvo, strokovni izpit, zaprta pot na želeno specializacijo, čakanje na katerokoli specializacijo, neprecenljive izkušnje na pediatriji, srečanje s transfuzijo, leta specializacije, dežurstva, vsakodnevna vožnja v Ljubljano...

Na prvem mestu se zahvaljujem mentorici prim. S. L. S., dr. med., ki mi je med specializacijo ter pri pripravi specialistične naloge kljub burnim in izrednim časom stala ob strani.

Zahvaljujem se tudi I. R., dr. med. in A. U., mag. farm., ki sta podprli mojo idejo in me pri nastajanju specialistične naloge strokovno podpirali.

Velika zahvala gre Vesni, brez katere niti priprava niti sama specialistična naloga ne bi bili tako zanimivi in pisani. Posebej se zahvaljujem I. K., dr. med., ki je že pred začetkom in tekom celotne specializacije verjela vame tudi takrat, ko sama nisem. Zahvaljujem se kolegici U. D., dr. med., ki mi je pomagala pri zbiranju podatkov iz informacijskega sistema, in ostalim kolegom, ki so mi nudili moralno (in včasih tudi fizično) podporo, ko sem hotela vreči puško v koruzo.

Zahvala gre Ani in Taju, ki sta poskrbela za brezhiben izgled naloge in angleške izraze, ter Ani, ki je nalogo jezikovno pregledala.

Za potrpežljivost in ljubezen se zahvaljujem svojima otrokoma, ki sta me prenašala kot utrujeno in velikokrat odsotno mamo. Zahvalo izrekam tudi posebnima osebama v mojem življenju, ki sta poleg otrok srce moje družine in verjameta vame na drugačen način. Naj še dodam, da je vse cenjeno.

In zadnja zahvala gre tja gor med zvezde, kjer se nekdo z mano ta trenutek veseli zaključka nečesa … 

In še mnogim drugim, ki ste z mano prehodili del moje poti. Vsem hvala, tudi tistim, ki ste poskrbeli zgolj za izkušnjo... zaradi vseh vas sem danes tu... in naj se sliši še tako noro, še enkrat bi prehodila vse, tudi trne...

»Ne bojte se popolnosti, saj je nikoli ne boste dosegli.«  Salvador Dali