Še ena noč brez spanca?

Telo... je utrujeno... od bremena, ki ga nosi, čeprav je sorazmeroma mlado... od prehojenih poti in dela, ki se nikoli ne konča... roke hrapave od obešenega perila, pospravljenih metrov drv in čistil, s katerimi so velikokrat drgnile tla na obeh straneh meje... prsti utrujeni od napisanih besed, premnogih izpiskov v zvezkih, miselnih vzorcev in podpisanih izvidov, noge od ponošenih čevljev, ki jih je mama prinesla v vrečah iz Italije... oni jih niso hoteli... jaz sem v njih končala fakulteto... ni me sram, toda telo potrebuje počitek...

Glava... je utrujena... od neštetih člankov, strokovnih knjig v tujem jeziku, ki jih je shranila na kratek ali dolgi rok, od razbijanja, kako naprej, kako si izboriti pot zase in boljšo prihodnost za svoja otroka... utrujena od poravnav, ki jih je sprejela samo zato, da bo nekega dne lažje, pogodb, ki jih ni želela podpisati in besed, ki jih je nekdo z lahkoto prelomil... utrujena od razmišljanja, učenja ter vedno istih bitk, ki jih najbrž nikoli ne bo dobila, ali pa jih je že zdavnaj, le da zmage opredeli drugače, morebiti jih ne prepozna... glava potrebuje počitek...

Srce... je utrujeno... od tega, da verjame... da bo nekega dne boljše... da zaupa ljudem, ki v resnici ne bodo nikoli drugačni in ves čas delajo samo zase... utrujeno od tega, da krvavi in utripa dan za dnem, kljub temu, da ni veliko upanja, da ga nekoč čaka spodbujevalnik... mogoče delodajalec ne bo nakazal dovolj odstotkov od plače... ali pa bo preprosto preutrujeno, da bi se ponovno lahko borilo za nekaj, kar mu po zakonu pripada... in bo spet imel prednost nekdo, ki boljše vrti gobec ali ima boljši pedigre... tega je navajeno... toda srce ne pozna počitka, a pride dan, ko tudi najbolj vztrajno srce obupa...

Da, in zato me čaka še ena noč brez spanca, ker telo boli, glava skleli, srce krvavi... a nihče od njih noče nehati verjeti, noče obupati, ker potem vse skupaj ni imelo smisla... toda jutri bo nov dan...  mogoče boljši... ne verjamem v nikogar več, razen vase... in v nov dan, boljši, če ne zame, bo pa gotovo prišel za moja otroka... ker mora... in moja naloga je, da ju do tam pripeljem... ker moram... in zmorem...