Dvema dvajseticama v slovo

Za nami je posebno leto... no, skoraj za nami... če temu letu lahko kaj pripnemo, je efekt presenečenja in srčno upam, da še teh nekaj ur mine brez padca meteorita ali izstrelitve raket zemlja-zemlja... ker letos človek res ne ve več, kje so meje... kje se konča mogoče in začne nemogoče, kje je meja med verjetnim in neverjetnim, kaj loči sprejemljivo od nesprejemljivega in v čem je sploh razlika med normalnim in nenormalnim...

Po čem si bomo zapomnili dvoje dvajsetic? Po marsičem, najverjetneje najbolj po tem, da lahko nekaj nevidnega, mikroskopsko majhnega spremeni naša življenja... čeprav bi bilo verjetno najbolje pozabiti vse odpadle poroke, obletnice in diplome, praznovanja v ednini, hrepenenje otrok po sovrstnikih, odvzeta slovesa in ponovna srečanja, propadla podjetja, osebne stiske, moratorije... si je vredno zapomniti to, da nas konec koncev lahko omejijo samo toliko, kolikor sami dovolimo in da smo ne glede na represijo, zagrožene kazni in sprejete ukrepe, za dobrobit sebe in svojih bližnjih odgovorni sami... nihče drug ne bo poskrbel za nas, nihče nas ne bo čuval, ko bo šlo za nohte... sami odločamo ali bodo odnosi ostali topli ali se bodo ohladili, za koga in kdaj je vredno tvegati in za koga nikoli, ali je bolje molčati in kdaj je vredno kričati...

Tisti, ki me poznate, veste, da ne maram lihih števil, toda za 2021 bom naredila izjemo, vesela sem, da prihaja, čeprav se sama v 2020 nisem počutila ujeto, v resnici je za mano ne glede na vse uspešno leto...  vendar si želim drugačne prihodnosti za svoja otroka... in tudi zase... tam zunaj za občinskimi mejami se vijejo podeželske poti, ki jih želim prevoziti z motorjem, čakajo me hribi in gore, da jih osvojim, koncerti, da jim prisluhnem, neobiskana mesta, da jih spoznam ter izobraževanja, da me izpopolnijo... toda najpomembneje...tam zunaj me čaka ljubezen, da jo živim... 

Največjih omejitev ne zapove država, temveč si jih postavimo sami... v 2021 naj padejo meje v glavah... meje, ki nam onemogočajo, da rastemo, da ljubimo, da živimo...