Mamini kolači

Vedno so bili moji daleč najljubši piškoti... toda take, najljubše je znala speči le ona, ki je ni več... in tu nastopi problem... natanko sem vedela, v katerem orumenelem zvezku je zapisan recept, toda poznala sem jo od rojstva, kot pozna vsak otrok svojo mamo in zato mi je bilo kristalno jasno, da je recept brez navodil, le sestavine... pa še to nepopolno zapisano, malo počečkano, nekaj dodano, ker ona je vse delala po občutku... ona ja živela po občutku, malo popravila, kar jo je motilo zbrisala, včasih kaj dodala ali še raje začinila... in po tem njenem občutku so bili mamini kolači najboljši...

Dolgo časa sem zbirala pogum, da poskusim... nekaj časa je preveč bolelo, ob vsakem obisku rodnih Brd sem pogledala, če je koledar z recepti še na polici in vsakič prestavila na naslednjič, da ga vzamem s sabo na Kras... kot bi zvezek predstavljal zadnje upanje, da morda... no, prišel je čisto novadan dan, ko se je Triglavov rokovnik odpeljal z nami in dobil nov dom, na drugi polici... nato sem poskušala pozabiti, zapisane recepte kar malo ignorirala in nekega dne, ko smo se z otrokoma pogovarjali o peki piškotov, je sin kot strela iz jasnega vprašal: "Zakaj pa ne bi naredili tistih, ki jih je pekla nona?"

Ja, res. Zakaj pa ne?! Če bi imeli navodila, če... pa smo vseeno poskusili, najprej prvič, danes drugič... niti prejšnjič niti tokrat niso takšni, kot so bili njeni... pa tisti od zadnjič si s temi iz drugega poskusa niso prav veliko podobni, kot bi bila dva čisto različna recepta... so pa dobri, eni in drugi... in spečeni v sodelovanju z otrokoma in z mislijo na njo... ter po občutku... tokrat mojem, nisem ona, sem pa njena hči... in vem, da nam bo nekega dne uspelo... da bodo mamini kolači skoraj takšni kot njeni... le z drugačnimi občutki... z občutki njene hčere in vnukov...