Pravičnost v imenu interesa

Ali je pravično, da morajo zaposleni, ki so cepljeni, delati na maksimumu svojih možnosti zato, da pokrijejo sodelavce, ki so zaradi bolezni zboleli oziroma so zaradi stika z okuženim v karanteni? Najbrž ni. Toda... ali je pravično, da v času poletnih dopustov nekdo dela 110 ur tedensko, da je sodelavec lahko na dopustu, njega pa čez dobre tri tedne, ko je glavna sezona že mimo, pokličejo z dopusta v službo, ker je primanjkljaj kadra? Ali če se vprašamo dalje... Je pravično, da alkoholik dobi na voljo že druga jetra za presaditev, medtem ko novorojenček umre mami na rokah zaradi odpovedi jeter nekaj dni po porodu, ker ni na voljo primernega organa za presaditev? Je pravično, da dolgoletni kadilec odvzema prostor na intenzivni negi sosedu, ki se je zdravo prehranjeval, telovadil in skrbel za svoje zdravje ter vseeno umira zaradi raka pljuč? Se vam zdi pravično, da vodstvo podjetja kuje dobičke, zaposleni pa umirajo za posledicami poklicne bolezni, s katero je bilo vodstvo seznanjeno že pred uvedbo nevarne surovine, kemikalije v proizvodnjo? Najbrž se nikomur nič od tega ne zdi niti pravično niti pošteno... ali pa je z njim nekaj zelo narobe... in podobnih primerov bi lahko naštela na stotine...

Zakaj? Odgovor na dilemo je preprostejši, kot bi kdo mislil. Ker življenje ni pravično. Kaznuje nas tudi, če delamo prav. V resnici nismo mi sodniki, niti porota. Malo smo zamešali vloge v naših malih glavah. Ne sodimo, ampak nam je (u)sojeno. Celo življenje sedimo na zatožni klopi. In tiste gor visoko nad nami, ki ne vedo našega priimka, prav malo briga za nas. Vrhovnih sodnikov ni niti blizu naše sodne dvorane. Preko medijev nam pridigajo o odgovornosti, solidarnosti, občutku do sočloveka... v resnici pa imajo čisto drugačne interese, ki so daleč od skrbi za našo dobrobit... Toda tudi oni sedijo na zatožni klopi, sicer zlati, a še vedno zatožni, in v imenu drugačnega interesa... za njihove sodnike najbrž še slišali nismo nikoli. Toda čez 10 let ne bodo oni, ampak mi sami, delali z nekom, ki ga nismo hoteli nadomeščati v času karantene, niti nas ne bodo "pokrili" v času letnega dopusta, tudi koščka jeter nam ne bodo odstopili... Nas bo pa mogoče nadomeščal drugače misleči sodelavec, ki smo mu pokazali, da ga sprejemamo, čeprav ne razmišlja tako, kot razmišljamo sami... čeprav je cepljen s Sputnikom ali sploh ni... čez 10 let to ne bo pomembno... in precej prepričana sem, da boste prej dobili ledvico od nekoga, ki meče molotovke v parlament, kot od tistega, ki nam pridiga o odgovornosti in odloča o naši svobodi...

Idealna mama

Ne obstaja. Najbrž. Zakaj? Ker življenje ni film, ki je posnet ob idealnem času ter v idealnih razmerah in v katerem nastopajo popolni otroci s še bolj izpopolnjenimi starši.

Ljudje bodo vedno gledali. Filme. Še raje pa sosede, znance in vse, kar je dlje od njihovega praga. S svojimi očmi in zato po svoje tudi videli in sodili. Za sosede sem do svojih otrok prestroga, za partnerja preblaga. Moj oče pravi, da jima dam preveč, njun oče pa je ravno nasprotnega mnenja. Nekomu se zdi, da nanju preveč kričim, drugemu, da ju premalo kaznujem, spet tretjemu, da jima pokažem premalo ljubezni. Prijateljica pravi, da ni slišala še nikogar tolikokrat reči, da ima nekoga rad, kot jaz to povem svojima otrokoma. Sestrična, ki ju je imela to poletje na počitnicah, misli, da sta samostojna, znanec, da jima nalagam preveč odgovornosti, učiteljica v šoli, da sta raztresena. Vsake oči imajo svojega malarja, vendar je že iz zgoraj napisanega jasno, čeprav je vsako mnenje dobrodošlo in največkrat tudi dobronamerno, ni nujno tudi, da je pravilno in točno.

Velikokrat sem v dvomih sama. Sprašujem se, ali sem dovolj dobra mama. Včasih prebedim cele noči in razmišljam o tem, kako bi lahko bila boljša, kako bi lahko optimalno preživeli družinski čas. Pa vem, da smo že sedaj na tesno. Da velikokrat hodim prav po robu moči in da jima v resnici dam več, kot bi v enakih razmerah marsikdo drug. Včasih imam slabo vest, ker navijem ušesa. Težje mi je kot njima, ko uvedem nepriljubljene vzgojne ukrepe, čeprav tega ne vidita. Načrtovanje, odpovedovanje, prilagajanje, skrbi, trud in delo pa vidi le malokdo, če sploh kdo.

Obstajajo prave mame, tako kot obstajajo pravi otroci, ki jih prave mame vzgajajo po najboljših močeh v danih razmerah za prihodnost, kot jo lahko le predvidevamo. Vsak čas je pravi, ker je ta edini čas, ki ga imamo. Življenje ni igrana serija, pa si vseeno marsikatero zasluži emmy-ja, le na trak bi ga morali ujeti. Prave mame dvomijo, jočejo, se trudijo, vztrajajo in ščitijo. Prave mame hranijo otroke s svojim srcem.

Nisem popolna. Zato nisem idealna mama. Podpišem se pod vse napake, ki jih nosim s seboj. Sem pa gotovo prava. Mama. Za svoja otroka. Ker le sama vem, koliko truda sem vložila, vlagam in bom vložila v to, da bodo moji otroci odraščali v primernih razmerah, jedli kakovostno hrano, se gibali, se izobrazili v okviru lastnih želja in zmožnosti ter odrasli v zadovoljne odrasle ljudi z vrednotami in velikim srcem. Da se počutijo ljubljene in zaželjene. In ja, znam ju okregati, jima po potrebi tudi nategniti ušesa, vendar ju znam tudi objeti, jima pritisniti poljub na čelo, obrisati solzo in spustiti roko, da pot nadaljujeta sama. Rastem z njima in se trudim postati boljša. Dan za dnem.

Tako kot dvomim v obstoj idealnih služb, dvomim tudi v obstoj idealnih mam. Je pa prav gotovo poslanstvo mame najtežja in hkrati najlepša služba na svetu. In nikoli mi ne bo žal, da sem to službo sprejela, čeprav si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj me čaka, in niti malo nisem bila pripravljena, če si na tovrstno službo sploh lahko.

Prvošolka

In je odšla. S torbo na malih ramenih. Še ona. V šolski svet, ki bo krojil njeno življenje vsaj naslednjih 12 let. Učila se bo tako ali tako vse življenje. Kot se vsi. Vprašanje je le, česa se v resnici naučimo. Njen prvi šolski dan je bil drugačen kot bratov pred nekaj leti. Našo realnost sedaj kroji epidemija in tudi prvi šolski dan ni nobena izjema. V razred so prvošolčki odkorakali le v spremstvu učiteljic. Brez staršev, ki smo ostali pred šolo, kjer so nas kljub izredni situaciji nagovorili ravnateljica, župan (tokrat prvi mož občine), policist in pedagoginja. Dobro, da je bilo lepo vreme. Ob nagovoru slednje k sreči otroci niso bili prisotni, ker so se v tem času sladkali s torto. Vsaj nekaj. Da jih ne mine že prvi dan. Raje naj bodo še nekaj let otroci, četudi v šolskih klopeh. Starše so kar v štartu razdelili v dve skupini in na hitro naučili uporabo programa za šolanje na daljavo. Pravijo, da za vsak slučaj. Bojim pa se, da je za prej ali slej.

V šolski svet sem jo pospremila sama, mama. Najbrž sva bile samo midve brez moškega spremljevalca. Ne vem, ker nisem gledala. Pa nič ne de. Ker sva se obe počutili v redu. Ona je rojena na Krasu, jaz se z vsakim letom počutim bolj domače. Obe sva imeli družbo. Nisva se počutili osamljeni. V ženskah je moč. Da naročijo kavo in sladoled. In pelinkovec. Ter vsaj malo spremenijo svet na bolje. Dokler ponovno ne zaprejo teras.