Zbogom, Kras!

Pride tudi čas slovesa. Večkrat. Slovesa so mali infarkti, smrti delov srca, ki nam omogočajo, da na novo začnemo. Vendar ni lahko niti končati niti začeti. Sploh, če jemljemo slovo od dobrih ljudi, lepih stvari in krajev, kjer se počutimo doma.

Za moj mali svet je Kras dom, otroka se imata za Kraševca in tudi mene so lepo sprejeli. Ni bilo vedno lahko, toda Kras ni bil kriv ničesar. Življenje sem si zapletla sama oziroma so ga zapletli ljudje, ki so vstopili vanj, kraški zidovi so bili le priča mojim tožbam. Včasih ne odidemo zato, ker se nekje ne počutimo sprejeti in domači, ampak zato, ker verjamemo, da nas nekje čaka boljša prihodnost. Tega v resnici nikoli ne vemo. Ampak tvegamo za boljši jutri. Še bolj, če nimamo veliko izgubiti.

Kras je v meni pustil nešteto spominov in vtisov. Še enkrat več mi je dokazal, da smo od zarečenega kruha velikokrat siti. Spoznala sem, da moje roke marsikaj zmorejo in da pot, ki vodi domov, ni nikoli predolga. Vpijala sem vonj kraških poletij in spomladi cvetočih narcis ali "jurjevk", kot jim domačini rečejo, nabirala zelišča in se ure sprehajala s psom. Jeseni so me gobe čakale skoraj pred hišo in pomladi šparglji za prvim vogalom. Ugotovila sem, da so debeli kamniti zidovi odličen poslušalec, saj se v metrih kamna razbije vsaka težava preden pride do soseda. Velikokrat so sveže kraške noči posušile solze, še posebno takrat, ko sem v strahu pod srcem nosila malo bitje, ki je danes vesela in zdrava prvošolka. Na porodniškem dopustu sem uživala na dolgih sprehodih po poteh med borovci in z dojenčico nabirala marjetice. Niso vsi spomini na Kras samo lepi, tuda tiste trpke sem že zdavnaj pustila za seboj...

Na Krasu sem kupila hišo. Svojo. Odplačala sem jo z denarjem, delom, znojem in živci. Veliko me je stala, preveč. Toda bila je moja prva. Ponosna sem, da mi je uspelo. Sedaj je čas, da se z otrokoma pomaknem naprej. Proti novim zmagam in bližje soncu. Vem, da nam bo uspelo, skupaj imamo izjemno vero in moč. In sama Mama ima pogum, ki ne vem od kod izvira. Toda tebe Kras ne bomo nikoli pozabili in še se bomo vrnili. Tu imamo prijatelje, del našega srca bo vedno doma na kraški burji... Hvala, Kras, za vsako kapljico trpkega terana in za vse kar si nam dal in nas naučil... in ostani z Bogom, kajti samo tvoji vemo, da nikoli nisi bil za njegovim hrbtom...