Kaj ti ostane, ko izgubiš vse?
Nikoli se nisem imela pretirano rada... Vem, moja slabost. Napaka. V ljubezni do sebe sem bila od nekdaj skopa, vedno postavljam druge na prvo mesto... partnerja, otroke, starša, bolnike, sosede, prijatelje, psa, mačko, celo srnico v gozdu ali lipo za hišo... ne morem iz svoje kože... tako so me naučili v ranem otroštvu. Bolje rečeno, to sem s seboj prinesla iz otroštva. V meni se še vedno skriva prestrašena, negotova, ranjena punčka, ki se je sicer v najstniških letih prelevila v upornico, lastna mama me je takrat označila za "divjakinjo"... toda nihče se ni vprašal, ali je bila morda zame to edina pot rešitve, edina pot proti gladini, zraku, samostojnosti... Sama vem, da ni bilo izbire, le ena težka strma steza, za katero sem potrebovala izjemno kondicijo... in vztrajnost, ki jo mnogi poimenujejo trma...
In tako vse odnose skozi življenje začenjam kot prestrašena in prijazna deklica, ki poskuša vsem ugoditi, vse zadovoljiti, soočam se s krivdo, neprestano skušam biti boljša, dovolj dobra, tvegam vse, da bi bila končno sprejeta. Prav zaradi tega prvilačim osebe, ki velikokrat skušajo to mojo navidezno krhkost, prestrašenost, ustrežljivost izkoristiti, posledično težje vzpostavim dolgoročne odnose, se še težje navežem. Kljub temu da bi dala vse za občutek varnosti in sprejetosti, se tako izognem vnovičnemu razočaranju. Toda, ko me življenje stisne na rob, ko bi se večina zlomila, se v meni prebudi uporna najstnica, prebudi se preživetveni nagon. Kot bi šlo za vse ali nič. Takrat sem neustrašna, brezkompromisna in se navadno srečujem z opazkami, da me ne prepoznajo več, da sem postala druga oseba... na nek način sem res, toda vprašanje razloga ponavadi ne zanima nikogar...
In potem, ko sem se v svoji koži počutila že skoraj povsem domače, z vizijo, odločnostjo in jasno začrtano potjo, se mi je nepričakovano zgodilo nekaj zame dotlej nemogočega... LJUBEZEN... Takrat me je prvič po otroštvu postalo strah... prvinsko... Bala sem se tega, kar me je rešilo, mojega boja za preživetje. Nisem želela, da se prebudi, bala sem se, da bom z njim izgubila ljubezen. Zdaj vem, da temu ni tako... Zakaj? Ker prava ljubezen raste z nami. Resnična ljubezen nas ne zapusti, kljub tisočim razlogom za predajo, bo našla en sam razlog za obstanek. In nikoli ne vemo, kako zelo je oseba ranjena, dokler je ne ljubimo z vsem srcem. Moja ljubezen je brezpogojna, zaupanje in spoštovanje nista te sorte. Trud mora biti vzajemen in obojestranski, potrebno je sprejemati in biti sprejet... predvsem pa sproti podirati kamenje razdalje, dokler se še slišiš, vidiš in dotikaš... Prava ljubezen razume, vidi in čuti brazgotine, ki so bile potrebne, da sem danes tu, kjer sem...
Kaj lahko izgubiš, ko nimaš več ničesar?
Potrebovala sem precej let, da sem sama s seboj razčistila to, kar v tem zapisu delim z vami... Še dlje je trajalo, da sem dojela, da zaradi tega nisem slabša oseba, le dovolj močna, da sem čisto sama prehodila pot, se izvila iz primeža strahu ter si nadela oklep in odkorakala v življenje. Seveda so posledice neizogibne in ni pudra, ki bi pokril vse brazgotine. Toda lažje je živeti, če razumeš zakaj privlačiš določene ljudi, zakaj se ljudje obnašajo s teboj tako, kot se... razlog je velikokrat v nas samih, ni pa vedno...
Kot je že pred stoletji rekel Spinoza: "Kar Pavel pove o Petru, nam pove več o Pavlu kot o Petru." Kaj pa, če Pavel pove nekaj o Pavlu?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar