In spomini so kot cvetje, dolgo, vroče so poletje,...

Še en praznik v dežurstvu, vsak trenutek me spremlja spomin nanjo, ki mi je dala življenje in mi že 4 leta mežika z neba. Spremlja me v sanjah, spremlja v mislih, z mano bo do zadnjega dne. Mama te nikoli ne zapusti. Tudi, ko umre. V času, ki ga ne vzamejo bolniki, brskam po spletu in sanjarim o bodočih dopustih in potepanjih po dalmatinskih otokih. Spomini me peljejo v čas, ko sva zbirali in varčevali denar ter se na izlete ter počitnice odpravljali skupaj. Mama je rada "pohajala", kot je sama zase rekla... in menim, da je delček tega zapustila tudi meni.

Pred kratkim sem čistila in pospravljala njene osebne stvari. Po skoraj štirih letih sem sama in edina zbrala toliko poguma, da sem se spopadla s spomini v živo. Občasno mi je družbo delal oče. Ko je postalo zanj prehudo, se je odmaknil in nosil vreče na bližnji ekološki otok. Na glavniku so bili še njeni lasje, zobna ščetka in šampon sta jo čakala na polici, njen brezrokavnik je visel čez stolico. Kot da bo vsak čas vstala iz postelje in se uredila pred ogledalom... pa je že nekaj let ni bilo naokoli. Če ste se spraševali ali mame imajo vonj, vam lahko z gotovostjo zatrdim, da ga imajo. Vse mame dišijo. In njihove stvari dišijo tako kot one tudi takrat, ko jih ni več. Sploh zaprte toaletne torbice. Eno z njenim vonjem sem si vzela za spomin.

Upam, da ji je tam, kjer je zdaj, lepo... in lažje. Življenje ji ni prizanašalo, zato bi bilo pošteno, da zdaj uživa, se veseli in pleše, pleše, pleše... ter tudi zapoje... mogoče ima zdaj posluh in ulovi čisto vsak ton. Da ima ob sebi najljubšega soplesalca, cel band domačih glasbenikov in da imajo kantino z najboljšim pršutom in vinom. To je imela rada. Jaz sem imela rada njo. Čeprav sem ji to premalokrat povedala.

In spomini so kot cvetje, dolgo, vroče so poletje, vedno lepi, vedno mladi, vedno topli kot srce. (Lep je spomin; Ansabel Lojzeta Slaka)

Skok iz Tulovih Gred v Zrmanjo

Letošnje poletne družinske počitnice smo preživeli v Ražancu. 11 dni v Dalmaciji. To so bili prvi morski doživljaji za našo novo pasjo prijateljico. Nekateri izmed nas so si prvič delili letovanje s štirimi tačkami. Z otrokoma smo kosmatih sopotnikov vajeni. Veliko nas je, prihajamo iz različnih osnovnih jeder in generacij. Tako, da je najmanj, kar lahko zapišem, naporno. Vsaj za dva, ki sva po letih najbolj odgovorna člana odprave. Ostali so tako vsak v svojem svetu in jim dol visi bolj ali manj za vse razen za to, kako se lahko na čimbolj prefinjen način spravi na obrate plačnika, šoferja in kuharja (vse v dveh osebah). Ražanac je presenetljivo lep kraj nekaj kilometrov pred Zadrom s pogledom na Velebit. Morje ima zelenkast odtenek v barvi smaragda. Plaže so lepe, trgovin je dovolj, tržnica moderna, gneča ni prevelika. Idealno za otroke in očitno nemške maturante.

To, da imam rada skale, ni nobena skrivnost. Velebit obožujem že mnogo let. Skoraj tako ali morebiti celo enako kot zahodne Julijce. Velebit ima bližino morja, vonj po soli, daje občutek odskočne deske, iz katere bi se lahko pognal v vsako pristanišče sveta. Tisti mir, ki diši po vrvežu in sončni kremi tam spodaj, vrhove obrisane od burje in polakirane s soljo. Prelep je in dolžna sem mu še veliko obiskov. Paklenico sem obiskala le enkrat pred leti, ko je bil sin še mala buba v trebuhu. (Ne, nikakor nisem imela namena v paklenici roditi, če se to sprašujete.) Tokrat se mi je zdela čudovita prilika, da lahko z otrokoma, ki sta zdaj že kar nekaj let izven trebuha, ponovno obiščem Paklenico. Večer pred načrtovanim obiskom mi je ob večernem klepetu lastnica apartmaja svetovala obisk Tulovih Gred. Utemeljila je z odsotnostjo vstopnine in manjšo gnečo. Zmaga. Po kratkem brskanju po spletnem zemljevidu, sem ugotovila, da v dolini spodaj teče v kanjonu reka Zrmanja in povedala mi je še, da obstajajo malo višje tudi slapovi Zrmanje.

Pripravila sem sendviče in naslednje jutro smo krenili na pot proti Tulovim Gredam. Ob poti smo videli ruševino rojstne hiše Luke Modriča, nekaj kapelic, se peljali nad vhodom v avtocestni tunel Sveti Rok, parkirali na skalni polici tik nad spominsko tablo glavnemu igralcu v filmu o Winnetou-ju in nato peš krenili po markirani poti proti Tulovim Gredam. Po slabi uri hoje smo prišli na skalno travnato polico obdano s špičastimi kamnitimi tulci. Do vrha z najlažjim dostopom (vsi ostali zahtevajo dobro alpinistično znanje in opremo) je nekaj zajl in klinov in Gia je bila preveč prestrašena zame, da bi me pustila v skale. Ko sem se povzpela do razgleda v skalno zarezo med dva Tula, me je spremljala, dokler je lahko, nato pa jokala za kupom kamenja, dokler se nisem čez nekaj minut spet prikazala. Narava je ustvarila čudovite stvaritve z božanskimi razgledi. Ob vrnitvi k avtomobilu je bilo več turistov kot ob odhodu ter starejši domačin, ki je ponujal med in rakijo.

Po ozki ovinkasti makadamski cesti smo se odpravili v dolino in po več prašnih srečanjih sklenili, da gremo kljub opoldanski vročini in nedelujoči avtomobilski klimi pogledat še do slapov. Pravilna odločitev. Slapovi Zrmanje in prijazen pobiralec parkirnine so nas tako navdušili, da smo se čez nekaj dni vrnili v popolni postavi in ob reki preživeli ves dan. Bilo bi popolnoma osvežilno, če ne bi sin poskrbel za vročinski udar. Toda kljub vsemu, smo bili zvečer po odlični večerji v Zadru, vsi varno v svojih posteljah. In sama pri sebi sem tiho sklenila, da so to kraji, kamor se moram nujno še vrniti. Kajti en mali košček mojega srca, čeprav še sama ne vem zakaj, je tukaj doma.