In spomini so kot cvetje, dolgo, vroče so poletje,...

Še en praznik v dežurstvu, vsak trenutek me spremlja spomin nanjo, ki mi je dala življenje in mi že 4 leta mežika z neba. Spremlja me v sanjah, spremlja v mislih, z mano bo do zadnjega dne. Mama te nikoli ne zapusti. Tudi, ko umre. V času, ki ga ne vzamejo bolniki, brskam po spletu in sanjarim o bodočih dopustih in potepanjih po dalmatinskih otokih. Spomini me peljejo v čas, ko sva zbirali in varčevali denar ter se na izlete ter počitnice odpravljali skupaj. Mama je rada "pohajala", kot je sama zase rekla... in menim, da je delček tega zapustila tudi meni.

Pred kratkim sem čistila in pospravljala njene osebne stvari. Po skoraj štirih letih sem sama in edina zbrala toliko poguma, da sem se spopadla s spomini v živo. Občasno mi je družbo delal oče. Ko je postalo zanj prehudo, se je odmaknil in nosil vreče na bližnji ekološki otok. Na glavniku so bili še njeni lasje, zobna ščetka in šampon sta jo čakala na polici, njen brezrokavnik je visel čez stolico. Kot da bo vsak čas vstala iz postelje in se uredila pred ogledalom... pa je že nekaj let ni bilo naokoli. Če ste se spraševali ali mame imajo vonj, vam lahko z gotovostjo zatrdim, da ga imajo. Vse mame dišijo. In njihove stvari dišijo tako kot one tudi takrat, ko jih ni več. Sploh zaprte toaletne torbice. Eno z njenim vonjem sem si vzela za spomin.

Upam, da ji je tam, kjer je zdaj, lepo... in lažje. Življenje ji ni prizanašalo, zato bi bilo pošteno, da zdaj uživa, se veseli in pleše, pleše, pleše... ter tudi zapoje... mogoče ima zdaj posluh in ulovi čisto vsak ton. Da ima ob sebi najljubšega soplesalca, cel band domačih glasbenikov in da imajo kantino z najboljšim pršutom in vinom. To je imela rada. Jaz sem imela rada njo. Čeprav sem ji to premalokrat povedala.

In spomini so kot cvetje, dolgo, vroče so poletje, vedno lepi, vedno mladi, vedno topli kot srce. (Lep je spomin; Ansabel Lojzeta Slaka)