Kampanija

Zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ki krojijo vsakdan že lepo število mesecev, s težavo odprem spletni dnevnik. Še težje se lotim pisanja. Toda o duševnem in dejanskem miru kdaj drugič. Vsekakor so poti, ki jih delim z otrokoma, družino in bližnjimi, vredne zapisa. Čeprav se z zadržki začnejo, se z navdušenjem in izpopolnjenostjo zaključijo.

Konec avgusta in šolskih počitnic nas je letos odneslo na jug Italije. Odleteli smo iz bližnjega Trsta, kar je najbolj po meri za nas. V letošnjem poletju, ko s(m)o končno razpihali virus (bojim se, da ne dokončno), smo dočakali dolgo pričakovani obisk iz Avstralije. Tako smo se z avstralsko sestrično, njenim sinom, slovensko sestrično in mojima otrokoma podali na družinsko spoznavanje Neaplja in okolice. Še pred prihodom obiskovalcev iz Avstralije smo zelo slovensko razmišljali o poležavanju na plažah, nato pa sta avtralska sorodnika glede na to, da imajo tam spodaj plaž več kot dovolj in ena izmed njiju ne favorizira razkazovanja v kopalnih kostumih, izrazila željo po spoznavanju evropske družbe in zgodovine. In tako nas je pot odnesla v Kampanijo, kjer smo dobili vsega po malem ali morebiti česa tudi preveč. Pri organizaciji tedenskega potepanja za 6 ljudi različnih starosti in narodnosti, mi je pomagala agencija, s katerimi smo letos že obiskali Sicilijo. Ponovno so se izkazali in nam našli prekrasen hotel s pogledom na Capri v vasici Torre del Greco, za katero se je kasneje izkazalo, da ima 80.000 prebivalcev in se v njej z lahkoto izgubiš.

Kampanija je doživetje. V celoti. Zadovolji vse čute. Požene adrenalin. Nauči, da so limone in organiziran kriminal način življenja. Pompeji kot prah, beg, trpljenje in zgodovina ujeti v čas, kolone turistov z mapami, žgoče sonce. Vezuv kot iznajdljivost, barantanje, preznojene majice, prijetne vonjave v taksiju, ki smo ga delili s svati južnoitalijanske poroke, momentalen strah pred izgubo katerega od notranjih organov, prelep razgled, nakit iz vulkanskih kamnin in fotografiranje ob robu kraterja. Napoli kot kolone pred picerijami, Maradona, ozke ulice, mogočne zgradbe, karta za gledališče (ne)vredna 5000 evrov. Rumeni Sorento kot predrag sladoled, čudovita obala, pisane obleke in urejenost postrojenih palm, ki se nagibajo v vetru, ter živozelene pokošene trate pod njimi.

Plaže so natrpane in polne dvobarvnih dežnikov, ko morje nanese težo kopalcev celega dne, tudi umazane. Pesek je zaradi vulkansko črne barve vroč. Male živahne črne plaže vtisnjene v vulkansko kamnito obalo zgledajo kot majhni roštilji. Delujoči. Ograja je preventivno postavljana nekje tam, kjer voda sega približno do popka. Pa vseeno pogosto zapiska piščalka, ko kateremu od kopalcev pade na misel, da bi zlezel čez. Sama sem samo enkrat zakorakala v morje približno do bokov, otroci so se zabavali večkrat in imeli so se prav fino. V njihovih glavah je zabava bolj preprosta in spontana. Le kaj se nam zgodi, ko odrastemo? Menda je tovrstna zabava oziroma plaža za rajo (in očitno otroke), tisti, ki bi radi in imajo pod palcem več, oddrvijo s čolnom na enega izmed otokov v bližini. Najbolj znan izmed njih je Capri, ki je znan tudi znanim. Mi bomo tiste druge plaže raziskovali naslednjič... katere, pa je odvisno od tega, koliko bomo imeli v denarnici.

Domačini so izredno prijazni in ustrežljivi. Tujcev je sorazmeroma malo. Pomagajo ti kar tako, ker si tam... v njihovem kraju... z angleščino si niso domači. Jim je pa domač organiziran kriminal, ki je vpleten v vse pore, mafija je način življenja. Toda kot obiskovalka se nisem počutila ogroženo, pomagajo zato, da od tebe dobijo več in država manj. V resnici jim ne zamerim. Na prenatrpanih vlakih je živa glasba. Obsedeni so z nogometom. Resnično. Maradona je za mnoge božanstvo, celo v jaslicah ima svoje mesto. Edina nestrpnost in kar malo agresivnosti, ki sem ju zaznala, sta bili na mestu za fotografiranje ob pokalu, ki ga je neapeljski nogometni kljub osvojil z Maradono. In to od ženske. Nogometne relikvije so praktično vsepovsod. Ulice okrašene z nogometnimi junaki. Hrana je odlična, kot je pri zahodnih sosedih že skoraj pravilo. Pica... brez besed.