Dva para enako velikih nog in 4 tace

Ni bilo v planu, da bo o letošnjem poletnem dopustu kaj preveč tekla beseda. O tistem dalmatinskem delu dopusta. Pa je na prošnjo, ki je priletela z drugega bloga, tako naneslo. Prvič smo se namreč na oddih podali v takšni kombinaciji in prvič sva s partnerjem namenila preživeti več kot 3 dni skupaj zgolj v pasji družbi. Začela sva slabo. Pred odhodom sva še enkrat več ugotavljala vrzeli v najinem poznanstvu, potrdila vse najine razlike in izmenjala program med tišino in glasnostjo na maksimum večkrat na uro. In sva šla. Na Molat. Bolje rečeno smo šli. Ker je Gia imela gotovo največ od tega oddiha. Kot je prijazno zrelaksiran po nekaj dneh v Dalmaciji dejal moj dragi, bi naju najverjetneje po štirinajstih dneh psička sama oblekla v kopalke, da bi se le čimprej premaknili proti plaži. Po štirih dneh je prinesla povodec, ko se ji je zazdelo, da je skrajni čas za čofotanje.

Od doma sva štartala na četrtkovo popoldne. Tudi glede ure odhoda sva se sprla. Vendar je bilo, ko sva prestopila državno mejo, čudežno prerekanja konec. Po vroči noči v Zadru, sva zjutraj odšla še v trgovino in nato smo se vkrcali na trajekt. Cilj 3 urne vožnje s kratkimi postanki na Rivanju, Sestrunju in Zverincu je bil pristanek na Molatu. Nato po video navodilih lastnice apartmaja do nastanitve. Od tu naprej se je začela harmonija. Vsesplošna. Moram priznati, da sem v brezdelnem harmoničnem odnosu s seboj in okolico neznansko uživala.

Molat je otok zadarskega arhipelaga, njegova površina je dobrih 22 kvadratnih kilometrov, obale ima več kot Slovenija, na njem so trije kraji, največji med njimi je Molat, kjer smo bili nastanjeni. Na otoku ni hotelov, velikih apartmajskih hiš, stojnic in podobnega "džumbusa", ki ga povezujemo s poletnim dopustom pri južnih sosedih. Je pa dobrih deset kilometrov asfaltirane ceste, mnogo več makadamske, ki se rada hitro spremeni v nekaj podobnega vojaškim jarkom ali ovčjim stezam. Vozila so vsa po vrsti neregistrirana, roka državnega reda do otoka ne seže, domačini pravijo, da so že dovolj kaznovani z življenjem na otoku. Ne vem, meni je bilo všeč, nekakšna dalmatinska Gorenja Trebuša, kot bi rekla moja prijateljica, ki ponuja mir (Pravzaprav samoto, ki mi ob moje siceršnjem življenskem tempu zelo ustreza.), čudovite plaže in turkizno morje. Gia se je lahko kopala, kjer je želela... na dveh plažah je bila celo tabla s prečrtanim psom (Prepovedano kopanje za pse), pa je na obeh ravno v trenutku, ko smo prišli na plažo prilezel iz vode en domači zlatoprinašalski mešanec. Glede na majhno število turistov na otoku, jih je relativno veliko imelo s seboj psa. Očitno so pred nami odkrili prednosti, ki jih ponuja destinacija.

Čeprav bi se naša štirinožna prijateljica najraje cele dneve kopala in čofotala v morju (mi pa bi se ukvarjali s posledicami prekomernega zaužitja slane vode - beri drisko), smo si vseeno vzeli čas in raziskali otok. Povzpeli smo se na Stražo, ki ponuja čudovit razgled na sosednje otoke, obiskali koncentracijsko taborišče, kjer je bilo med 2. svetovno vojno zaprtih več kot 20.000 ljudi, ki se niso strinjali s fašizmom, prečesali otok podolgem in počez. Največ smo se pa seveda kopali in uživali v kristalno čistem dalmatinskem morju. Do naslednjič.

Nazaj domov

Pred leti mi je pokojna mama namignila, da sem nemirna duša. Da se težko nekje doživljensko ustalim in da takoj, ko dosežem zastavljene cilje, pričnem iskati nove izzive. Takrat se z njo nisem strinjala, ko mi je tako po njeno navrgla, da bogve kje bom še vse pristala in živela ter da me vsekakor čaka še veliko vsega. Danes vem, da me je vseeno kar dobro poznala. No, saj sem bila konec koncev njena hči...

Po teh njenih besedah je življenje resnično prineslo še mnogo vsega... določene poteze sem začrtala sama, določenih nikoli ne bi izbrala, če bi bilo v moji moči. Trdo sem garala, se borila za otroka, naš boljši danes. In danes nam ni slabo. Otroka sta zadovoljna, imamo nov, naš dom, sicer majhen, ampak srčen. Živimo nekje, kamor drugi prihajajo na dopust, gremo na izlete, večkrat letno si privoščimo nekajdnevni oddih. Lepo nam je, otroka odraščata, nismo več tako zelo zvezani, naša psička nas spremlja, kamor le gre. Lepo bi bilo, če bi se nam kdaj pridružil še nono, toda operacije z zamenjavo miselnosti zaenkrat še niso odkrili.

Vse je v redu, toda meni nekaj manjka. No, do pred kratkim mi je manjkalo... dokler nisem ponovno odšla tja gor, kjer zjutraj diši po poletni rosi, kjer je voda primerna za kopanje, ko preseže 12 stopinj Celzija, kjer je balirka prevozno sredstvo in krave in ovce predstavljajo družbo za selfije. Jaz sem tam gor doma... ne manjkajo mi rodni kraji, manjkajo mi ozke stezice, tisti občutek, ko sezuješ gojzerje, jutranja svežina... Vem, da pozimi stiska, vem, da niso vsa jutra lepa in vem, da tudi dobri čevlji zažulijo. Toda tam gor sem doma. Tam med skalami visi ter se v čisti vodi umiva moje srce, moja duša. Pa čeprav samo nekajkrat na leto.