Pred leti mi je pokojna mama namignila, da sem nemirna duša. Da se težko nekje doživljensko ustalim in da takoj, ko dosežem zastavljene cilje, pričnem iskati nove izzive. Takrat se z njo nisem strinjala, ko mi je tako po njeno navrgla, da bogve kje bom še vse pristala in živela ter da me vsekakor čaka še veliko vsega. Danes vem, da me je vseeno kar dobro poznala. No, saj sem bila konec koncev njena hči...
Po teh njenih besedah je življenje resnično prineslo še mnogo vsega... določene poteze sem začrtala sama, določenih nikoli ne bi izbrala, če bi bilo v moji moči. Trdo sem garala, se borila za otroka, naš boljši danes. In danes nam ni slabo. Otroka sta zadovoljna, imamo nov, naš dom, sicer majhen, ampak srčen. Živimo nekje, kamor drugi prihajajo na dopust, gremo na izlete, večkrat letno si privoščimo nekajdnevni oddih. Lepo nam je, otroka odraščata, nismo več tako zelo zvezani, naša psička nas spremlja, kamor le gre. Lepo bi bilo, če bi se nam kdaj pridružil še nono, toda operacije z zamenjavo miselnosti zaenkrat še niso odkrili.
Vse je v redu, toda meni nekaj manjka. No, do pred kratkim mi je manjkalo... dokler nisem ponovno odšla tja gor, kjer zjutraj diši po poletni rosi, kjer je voda primerna za kopanje, ko preseže 12 stopinj Celzija, kjer je balirka prevozno sredstvo in krave in ovce predstavljajo družbo za selfije. Jaz sem tam gor doma... ne manjkajo mi rodni kraji, manjkajo mi ozke stezice, tisti občutek, ko sezuješ gojzerje, jutranja svežina... Vem, da pozimi stiska, vem, da niso vsa jutra lepa in vem, da tudi dobri čevlji zažulijo. Toda tam gor sem doma. Tam med skalami visi ter se v čisti vodi umiva moje srce, moja duša. Pa čeprav samo nekajkrat na leto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar