Ola, končno so izpiti in podobne obveznosti za mano in več mene ima moj mali sin in tudi blog. Moram rečt, da sem ga prav pogrešala... končno vam bom spet lahko kaj bolj sproščeno napisala. Misli mi že letijo, škoda le, ker so prsti tako počasni in ne utegnem hitreje tipkat....
Ja, in končno se bo našel čas za dopust... ravno sedaj se borim s seznami potrebščin, ki jih nujno potrebujemo za letovanje. Kje so časi, ko sem vrgla japonke in dvoje kratkih hlač v nahrbtnik in se vkrcala na trajekt za Grčijo? Anja, zbudi se!!!! Tistih časov ni več... prvič v življenju si dopust rezervirala 3 mesece prej, greš v apartma za 10 dni, kuhala boš sama in s sabo rabiš milijon stvari... tako pač je! Tako hodijo na dopust slovenske družine že desetletja in tudi, če sem sanjala o izjemah, letos temu ne bo tako (Upanje umre zadnje.)! Kljub vsemu študiranju, kako bi naredil drugače, prideš na stokrat preverjeno klasiko! Dingggg! Najbrž zato, ker se to obnese, ne?! Ampak do zdaj mi to ni bilo jasno oziroma mi ni hotelo bit jasno.
Kljub vsemu pa se dopusta veselim... komaj čakam, da mi bo cele dneve sijalo sonce... da bom gledala mojega sinkota, ki čofota v napihljivem čolnu s klobučkom na glavi... komaj čakam, da si bo moj mali prvič zatlačil lubenico v usta... komaj čakam...!!!
Ne vem, kaj se spremeni... Se spremeni človek? Se spremenijo pričakovanja? V bistvu sploh ni pomembno, kaj se spremeni... pomembno je, da si zadovoljen, da komaj čakaš... kljub tedenskim pripravam za tedenski dopust, kljub tisočim stvarem, ki jih je treba kupit, kljub ZZZS- ju, kljub temu, da ne vem, kako bova stlačila vse v avto (enoprostorca!)...
Ob mali pikici ne pozabiš brezskrbnih potepov, peska med prsti, vetra v laseh, pitja piva ob 11h dopoldan... le prioritete so drugačne... skrb za svojo lastno svobodo pač postaviš na drugo mesto! Ja, tako preprosto je to!
Ni komentarjev:
Objavite komentar