Polet iz kavča na tla

Mali sladko spi (da ne bo kdo reku, da ta otrok samo spi....pač pa je resnica drugačna... pišem lahko le, kadar spi), jaz pa z enim očkom škilim na zaslon z drugim pa opazujem, če so pri malem prisotni vsi vitalni znaki. Verjetno je kamen na mojih prsih težji kot na njegovih (No, on sladko sanja in o kamnu ni ne duha ne sluha.). Pred kake pol ure se je zgodil pravi polet iz kavča na tla. Celotne izvedbe sicer nisem videla, vendar sem ga dobila z nosom zatlačenega pod stranico, tako da je izgledalo kar spektakularno. Pet sekund ga nisem imela na očeh....samo do kopalnice sem skočila na posvet z mojim dragim in bammmm! Pristanek je bil slišen po celem stanovanju, pa še sosedje se pomojem še zdaj sprašujejo, kaj za vraga mečemo ob tla. In povem vam, ko pobiraš to malo jokajoče bitjece s tal, se počutiš najslabši starš na svetu! Kak grozen občutek! In jaz naivno dete  sem mislila, da se to meni ne bo nikdar zgodilo...." Pa kako ti lahko otrok kresne z mize???!!!!" sem spraševala mojega očeta, ko mi je razlagal, kako sem z ležalnikom vred zapustila mizo in obiskala trda tla.