Ljubo doma...mi pri Ljubotu!

Pa smo spet nazaj...oziroma naprej v dobi interneta, televizije, dnevnega časopisja in podobnih stvari...Žal pa vse to ne domuje skupaj s kristalno čistim morjem, zibajočim čolničkom s super hladilno torbo na krovu, prašnimi potkami, ki vodijo v božanske uvale....Tako je! Čas za zibajoče čolne je omejen in smo spet tu, povezani, zasidrani....tako kot pač očitno mora bit....bolj kot bežiš, bolj te neke čudne korenine vlečejo nazaj...lahko nočeš, ampak na koncu si vedno tu!
No, pa da ne boste mislili, da je bila stvar tako perfektna, kot se sliši na prvo uho. Saj v bistvu ne vem kje naj začnem...najbolje bo da kar pri vozičku (Za slabih 900 evrov!!!!!!), ki se je prvi dan dopusta odločil, da se on ne gre več. In  Tip se zablokira, na lepem...zadnje levo kolo se ni premaknilo niti za milimeter več. In z mojim predragim gurava, stiskava, preklinjava....ampak kolo se ni vdalo.Malemu pa se je cel proces zdel zelo zabaven. In potem gre moj predragi v edino trgovino v kraju, kjer smo bivali, spraševat za "šravfenciger"....dobro, da nisem videla tega filma, ker bi crklna od smeha.Prodajalka ga je gledala, kot bi padel z lune in si najbrž mislila: Pa šta tebi to treba...Več si pomojem ni mislila, ker se ji ni dalo. Že tako mi je ves čas šlo na smeh, moj pa me je gledal z unim ubijalskim :"Nehaj!!!" In smo ugotovili, da mogoče ena trgovina na otoku celo premore orodje, vendar je bila tisti dan zaprta...in midva naslednje jutro navsezgodaj v akcijo. Orodje dobila, ne samo "šravfencigra", tudi klešče...in potem je moj dragi dva dni šravfau, preklinjal, dopustil vozičku, da mu je zlazel v zadnji živec...ampak je uspelo! Sicer smo bili do konca dopusta brez zavor, pa to sploh ni bilo relevantno. VOZIČEK SE JE PREMIKAL! Ko sva ga danes peljala na servis (Ja, servis za vozičke tudi obstaja!), sem mislila, da bo moj s pogledom ubil nič krivo uslužbenko, ki se mu je smejala izza pulta. Ko bi ona vedela....

Poleg tridnevnih težav z vozičkom pa se je zgodilo še par drugih stvari...tako, da ni dolgčas! Najprej...MILIJON muh! Ampak ne vem, če nista bila dva, milijona namreč....Lani so naju j***** komarji. In midva letos oborožena z vsemi možnimi sredstvi proti komarjem, a komarja niti enega, ampak MUHE. Ne moreš, da verjameš. Težave nama je delala tudi smola, ki vedno kapne tam kamor ni treba, na primer na avto, malemu na veko (da ne napišem v oko, ker mi ga poberejo)....Avto je tudi utrpel svoje posledice. Ozke ceste do uval (če se temu sploh reče cesta), je namreč plačal on. Pa še eno bližnje srečanje z divjo in prerivajočo domačo kripo je doživel, pa na srečo ni bilo hudega.
Ja, tako je to! Ampak na koncu, hvalabogu, vedno štejejo pozitivne stvari...na muhe pač pozabiš, saj se jih na slikah ne vidi (razen kakšne profesionalke). In človek bi šel takoj nazaj.