Preden dokončno zaprem leptopa in se odpravim na (vsaj mislim) zaslužen dopust, naj napišem še nekaj stavkov. Sicer bodo verjetno bolj kratki, ker res ne morem več in komaj čakam, da jutri pomočim noge v prelepo dalmatinsko morje. Kakorkoli, priprave so bile res ubijalske in najin avto že sedaj komaj diha, ne vem kaj bo jutri navsezgodaj, ko krenemo na pot.
Danes je za mano ubijalski dan, poleg tega, da sem ves dan pakirala, je bil mali še siten in največja jokica v Kopru. Ves dan je hotel viset na joški, jaz pa dela čez glavo. Toliko sem se trudila, da sva se začela dojit, zdaj pa večji kot je, bolj bi cuzal, če bi se dalo tridesetkrat na dan. To je, kot vse kaže, moška usoda, da celo življenje jokajo in hlastajo za joški. Pa če kaj priteče ali ne. In potem nikoli niso zadovoljni, enkrat je premalo, mogoče so premajhne, nesimetrične, preveč teče.....ok, mogoče sem malo zašla...najbolje bo da grem spat, ker glava že počasi odklaplja.
Lahko noč! Pa sanje polne mleka, takega in drugačnega. ;)

Lahko noč! Pa sanje polne mleka! Hahhahhaa.